Reforme kot krinka

"Slovenija mora nadaljevati po poti reform," je ob predstavitvi Ekonomskega pregleda za Slovenijo 2022 danes dejal direktor ekonomskega oddelka za študije držav OECD Alvaro Santos Pereira. To funkcionarji OECD v Parizu, Evropske komisije v Bruslju, Mednarodnega denarnega sklada (IMF) v Washingtonu ponavljajo že leta. Bolj ali manj enake zahteve vztrajno pošiljajo v večino držav, zlasti pa v tiste, ki so po letu 2004 postale članice EU.

Za besedo reforme se dejansko skrivajo trditve, da zaposleni na svojih delovnih mestih ustvarijo premalo, potem pa se še ob prvi priložnosti upokojijo, zato premalo časa delajo in preveč časa dobivajo pokojnino. Funkcionarska in politična elita, za katero je vse bolj očitno, da do svojih položajev ne prileze na podlagi sposobnosti, običajnim ljudem ob tem še očita, da niso ustrezno izobraženi in usposobljeni, čeprav se že leta šolajo po bolonjskem sistemu, ki so si ga izmislili prav v institucijah v Parizu, Bruslju, Washingtonu. Tega, da je to sistem, ki predvideva neskončno rast dobičkov lastnikov kapitala in s tem bogatenje peščice, seveda ne vidijo. Ne samo da tega niso zmožni videti, tudi ne smejo videti, ker so, ko govorimo o funkcionarjih, imenovani in plačani za to, da do neskončnosti predlagajo reforme in s tem skrbijo za ohranjanje sedanjega sistema roparskega kapitalizma. Naj se oblast v državah še tako trudi priporočene reforme izvesti, jih nikoli ne more, ker si v institucijah zaradi spreminjajočih se razmer, ki jih imenujejo podnebne spremembe, trajnostni razvoj, vojna, begunski val, izmišljajo vedno nove.

Med zahtevami za Slovenijo je stalnica pokojninska reforma, ker da se ljudje premladi upokojujejo. Pri tem jih ne zanima, da so dejansko delodajalci tisti, ki zaposlene takoj, ko lahko, pošiljajo na zavod za zaposlovanje. Na njihovo mesto seveda ne zaposlijo mladih, ampak delo preprosto porazdelijo med preostale zaposlene. Tako isto delo, ki so ga včasih opravljali trije ljudje, zdaj opravlja eden. Kako bo ta bistveno bolj obremenjeni in zaradi tega izčrpani človek lahko delal do 67. ali celo 70. leta starosti, jih ne zanima. Večje obremenitve in izčrpanost prinesejo s seboj pešanje zdravja in večje potrebe po zdravstvenih storitvah. Dostop do teh storitev je najlažje omejiti s privatizacijo in tako javne izdatke za zdravstvo spraviti na minimum. Tudi za zahtevami po davčni reformi ni videti iskrenih namenov v korist slehernika.

Skratka, reforme, ki jih iz leta v leto od oblasti v Sloveniji in tudi v drugih državah EU zahtevajo funkcionarji OECD, Evropske komisije, IMF, niso v prid državljanom, ampak koncernov in trgovcev z novci. Pogoltnost je njihov motor. Če bi temeljile na solidarnosti, bi jih motilo, da srednjega razreda tako rekoč ni več. Ti ljudje se niso preselili med bogataše, med katerimi je vse več milijonarjev, ampak v spodnjo polovico premoženjske lestvice, torej med reveže. Zahtevane reforme so dejansko krinka, za katero se skriva lažna skrb za dobrobit in blaginjo.