(MNENJE) Konec-začetek-konec

Ko se začetek leta pokrije s koncem profesionalne poti, se kruto zaveš presunljive bližine in relativnosti konca in začetka. Ko sem sredi osemdesetih let preteklega stoletja na en tak dan mladega, svežega leta pisala uvodnik, niso bili časi prvoosebnega, kaj šele osebnega diskurza v časniku. Bil je dovoljen zgolj množinski, kolektivni subjekt. Bili so časi, ko smo se s ponosom odpovedali delu dohodka za gradnjo svoje nove tiskarne Mariborski tisk. In časi pisalnih strojev, SZDL-ja - Socialistične zveze delovnega ljudstva, partije, samoupravnega socializma. Danes zveni vse to kot eksponati iz muzeja nostalgije.

Tista analogna leta je imel ta časnik za današnje pojme bajeslovno naklado, božič je bil v javnosti zamolčan. Vse decembrsko slavje se je skoncetriralo na zadnje dneve leta. Dedek Mraz gasparijevskega imidža s polhovko in peharjem je v prepolnih delavskih menzah obdaroval otroke zaposlenih. Smrekice so se krasile na silvestrovo, iz medijev se je brisalo vse, kar je prihajalo božičnega rdeče-belega z Zahoda. Neverjetno, kakšna sistematična vseobsežna akcija je bila to. Da se le ni kaj izmuznilo v eter. A na obzorju je že bila odjuga. Leta 1986 je tedanji nadškof in metropolit Alojzij Šuštar prebral na Radiu Ljubljana prvo božično poslanico - v obdobju, ko je oblast ukinila praznovanje božiča in ga skušala nadomestiti s "praznovanjem novoletne jelke". Karkoli je že to pomenilo in bilo seveda kmalu obsojeno na propad.

Kaj je danes drugače? Je svoboda oprijemljivejša, jo bolj čutimo, kot smo jo takrat? Nikakor. Brezperspektivnost, kriznost, nemoč nas bolj razjedajo v skrb vzbujajočem času vojne in kriz vseh sort. Pozabljanja preteklosti in potvarjanja prihodnosti je še vedno na pretek, kameleonstva in nevarne igre še vedno obvladujejo sceno. Medijska krajina se je razsula, družbena omrežja so v javnem komuniciranju izvedla usodni bypass novinarstva, profesionalni vmesniki so postali za marsikoga pogrešljivi. Mi pa imamo težave že z navadno dnevno dostavo časnika v nabiralnike svojih čedalje bolj osipajočih se naročnikov.

Časnik s 77-letno tradicijo se spoprijema z najhujšo krizo po letih raznovrstnih lastnikov, ki so molzli, dokler in kar se je dalo. Razprodali so vse, kar so lahko. Mi pa, namesto da bi se povezovali, smo bili čedalje ranljivejši, generacijsko in še kako smo se odtujevali. Lahko bi bili zadružniki, solastniki. Lahko bi preprečili prva odpuščanja, pa jih nismo. Lahko bi ...

Zato ob zadnjem uvodniku, ki spominja na labodji spev, ni kaj prida optimizma. Je obžalovanje za drugačnimi časi solidarnosti, upanja, tovarištva. Je utopična vera, da se bo nekaj vendarle spremenilo na bolje. Da bo globoko oranje spet nadomestilo bučno lomastenje po površini. Da bodo tehtnost in teža spet v ospredju pa kredibilnost, kritičnost, treznost, umerjenost.

Preteklost in zatekanje vanjo postajata odrešilna ob takih prehodih, koncih, ki nosijo v sebi kal začetka, in začetkih, ki so že v izhodišču napoved konca. Seveda je to klavrna rešitev. Tudi vojna proti Ukrajini je referendum o preteklosti Rusije, pravi bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov. V aktualnem romanu Časovno zaklonišče zapiše: "Če je kaj gotovo, je to preteklost. Ko nimaš prihodnosti, glasuješ za preteklost".