Jana Juvan
Minuli prazniki bi za marsikoga, ki živi ob Dravi, lahko bili še bistveno bolj morbidni. Ponedeljkove napovedi glede poplav so bile namreč bolj črnoglede, poleg tega sta odziv vseh, ki se aktivirajo v takšnih razmerah, in njihova komunikacija bila izjemno učinkovita. In zato vredna vseh pohval. Očitno je bila lekcija izpred šestih let močna; vsi so spoznali, da previdnost, ko gre za naravo, res nikoli ni odveč.
Potrdilo se je tudi, da sta oba visokovodna nasipa - Dogoše in Duplek - odigrala svojo vlogo. Bržkone bi brez njiju bilo zalitih več hiš, četudi je šlo "zgolj" za desetletne vode in ne stoletne, pred katerimi nasipa varujeta naselja. Vendar gradnja teh nasipov ne more biti edina rešitev za poplave.
Ključen je tudi strateški razmislek o tem, da se prostorski načrti občin usmerijo izven poplavnih območij. Stroka se namreč vedno bolj zaveda, da so poplave vse bolj pogost pojav, škoda zaradi njih pa je vedno večja - pozor - tudi zaradi pozidave na poplavnih površinah. Gradnja industrijske cone na poplavnem območju, kot se to obeta v Pesnici, je zato popolnoma nesprejemljiva. Pravi pristop ni najprej pozidati poplavna območja, nato pa okoli njih graditi zidove in nasipe, saj s tem (poleg tega, da zapravimo kup davkoplačevalskega denarja, ki bi lahko šel v kakšne druge namene) le premaknemo razlitje na kraje, ki ležijo nižje ob reki.
Reke namreč potrebujejo dovolj prostora za razlivanje, noben nasip ali poglobitev struge pa ni čarovnija, ki bi vodno silo spremenila v nič. Če torej pustimo naravi, da gre svojo pot, torej rekam, da poplavljajo na (nepozidanih) travnikih, znižamo tudi stroške za protipoplavne ukrepe. Ne nazadnje pa s tem omogočimo preživetje rastlin in živali, pogosto ogroženih, ki živijo prav na takšnih močvirnih tleh.
Nevarno - za ljudi in druga bitja - bo tudi, če se bodo ob protipoplavnih ukrepih pridobivale politične točke. Saj vemo, da se te najlažje pridobivajo prav s polaganjem temeljnih kamnov, pa naj bodo za rondoje ali za nasipe. Marjan Šarec je v torek že napovedal, da bi bilo bolje, če bi za čiščenje vodotokov oziroma brežin skrbele občine. A ni odveč bojazen, da bi se na takšnih čistilnih akcijah s fototermini pridobivale simpatije lokalnega prebivalstva, delo pa bi bilo opravljeno nestrokovno in le na odsekih posameznih občin, ne pa celovito, ob strugi, kjer bi bilo to res potrebno. Ne nazadnje ima tudi zarast ob rekah pomembno ekološko vlogo in gre pri pretiranem in neustreznem odstranjevanju znova za ogrožanje življenja posameznih vrst, katerih obstoj je vezan prav na to zarast.
Prava smer je torej ohranjanje poplavnih površin tam, kjer poplave, ki so neizbežno dejstvo, ljudem ne povzročajo velike škode - zalijejo kvečjemu njivo, ne pa hiše. A lahko le upamo, da za razumevanje tega s strani odločevalcev ne bo potrebna kakšna nova lekcija narave. Četudi ali prav zato, ker takšna pot ne prinaša političnih točk na prvo žogo.
