Vrnitev volka na Pohorje je dobra novica. Pika. Dokončna, naj tudi bo. Za ekosisteme drži kot pribito, za družbo pa lahko to pomeni, da je na preizkušnji. Izjemno pohvalna je poteza gozdarskega zavoda, da je še pred morebitnim soočenjem interesov živalske vrste, ki bo nedvomno posegla na polje človeške dejavnosti, in domačinov v realnosti pojasnila zelo veliko. In predvsem odkrito. Da, volk je plenilec in plenilci plenijo, kjer je plen, je kri in so kosti. Če mu pod nos postavimo nezavarovane ovce, si bo seveda slej ali prej z njimi tudi postregel. Nekoliko nenavaden je slovenski princip subvencioniranja zaščitnih ukrepov, ki je možen šele po tem, ko je napad na drobnico dokazan, nekako po sistemu najprej klanje, šele nato ograde oziroma subvencije zanje. A kljub temu je veliko odvisno od družbene dimenzije - kako bodo ob vrnitvi zveri odreagirali ljudje - in strah lahko v tem primeru preganjamo le in vedno dosledno z znanjem, poznavanjem. Ne pridigarsko profesorskim, ampak od ljudi, ki so prekorakali iste terene, kot jih v gozdu koračijo kmetje in lastniki gozdov. In v nasprotju s preveč pogostim razmišljanjem z mestnega kavča so poleg stroke prvi branik za mirno in razumno upravljanje zveri lovci. Slovenska lovska bratovščina je danes bolj kot kadarkoli prej zaščitnica živali. Da, tudi strelja jih, a žal je to v ekosistemu, ki ga je človek tako zelo spremenil in na gosto poselil, nuja. Lovstvo v navezi s stroko praviloma deluje izjemno učinkovito, sistem upravljanja zveri je v Sloveniji dober in uveljavljen, zatorej bi bilo in je že skrajno nevarno posegati vanj.
Med tem ko Pohorci trezno in razumno sprejemajo prišleka, obstaja na drugem koncu Slovenije velika nevarnost rušenja izjemno krhkega in občutljivega ravnovesja v odnosih človek – zver. Ustavljanje rednega odstrela medveda in volka lahko sproži izjemno nevaren učinek snežene kepe. Namreč, medved se v nasprotju z volkom namnoži čez vzdržne meje svojega območja in se je tudi že, populacija medveda je trenutno najštevilčnejša v Evropi in daleč prevelika za omejen prostor, ki ga ima na voljo pri nas. Hitro naraščajoča populacija zato prihaja v vse tesnejši stik z lokalnim prebivalstvom – konflikti so že in jih bo zagotovo še več, kar pa lahko pomeni vsesplošen gnev ljudi, ki se lahko prevesi v veliko in ne neutemeljeno nezadovoljstvo. Sploh v predvolilnem času, ko je vsaka politična točka še kako dobrodošla. In ko zveri postanejo del političnega kupčkanja, nekakšno politikantsko netivo, lahko kratko potegnejo ljudje. Kakopak ne tisti v parlamentu. Zaščita posameznega osebka ni zaščita populacije in ko gre za upravljanje populacije, je ta vedno in obvezno pred posamičnim štirinožcem, pa naj se nam iz mesta to zdi še tako barbarsko.
Pohorje je lahko zelo dober zgled sobivanja, kot so to že mnogi deli Slovenije. In to ni dejstvo samo po sebi, temveč plod dolgoletnega truda izjemno dobro podkovane, tudi v svetu prepoznane stroke v navezi z lovci, prebivalstvom in državo. Naj vrnitev volkov v pohorske gozdove ostane dobra novica.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
