(KOMENTAR) Službe za ljudstvo

Združevanje invalidskih komisij oziroma služb za izvedeništvo, ki delujejo pri Zavodu za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (Zpiz), ki pomeni priključevanje Raven na Koroškem Mariboru in Velenja Celju, morda ni večja zgodba, ki bi posebej (z)ganila. A vendarle je še ena od mikro racionalizacij v enem od javnih zavodov, ki o sebi v predstavitvi zapiše, da "tako ali drugače zadeva vsakega odraslega prebivalca Republike Slovenije in posredno tudi njegove družinske člane". Verjetno je prav to res temeljno: koliko in kako zadeva prebivalca tudi, da mu je bližje, dostopna ter da je hkrati dovolj regionalno razpršena in ne centralizirana. Kakorkoli je združevanje invalidskih komisij Raven z Mariborom in Velenja s Celjem, kar je v načrtu že junija in julija, obrobno, vendarle nakazuje trend, ki ga Zpiz ob pojasnjevanju predvsem organizacijskih razlogov vzpostavlja in zagovarja. Napoveduje namreč, da je predvidena in smiselna še večja centralizacija invalidskih komisij v dve ali tri enote (Ljubljana, Maribor in Celje), ki bi pokrivale vsa področja dela območnih enot zavoda in izpostav.

V regijah se ob tovrstnih napovedih običajno zganejo tudi zato, ker "odnašanje vsebin" že po izkušnjah kaj kmalu odpre tudi vprašanje ohranjanja sedežev ustanov, služb, enot, ki delujejo za ljudi, ljudstvo. Četudi se vsebinsko v delo invalidskih komisij niti ne moremo spuščati - podatki kažejo, da ga imajo vse več, kar tudi glede na stanje javnega zdravstva in širše razmere ni presenetljivo -, vsaka sprememba pri ljudeh v od odločevalskih centrov oddaljenih regijah pretrese in spodbudi slutnje izgub. Koroška je sploh občutljiva za krčenje in selitve. Nikoli ni pozabila ukinitve Policijske uprave Slovenj Gradec (za regijo je pristojno Celje), nadaljevalo se je z zapiranjem bančnih poslovalnic (zlasti z odmevno ukinitvijo NLB v Črni), tudi poštne storitve se nenehno racionalizirajo. V Mariboru je sveža tudi selitev sedeža Nove KBM.

Področje zdravstva je sploh občutljivo, a ne toliko pri vprašanju delovanja posamične invalidske komisije in zdravnikov izvedencev tudi iz regije kot nasploh. Zdravniška stavka je dostope do pregledov in posegov še okrnila, omejila. Bržkone nikoli ne bo mogoče izmeriti, kaj šele dokazovati vplivov na zdravje in posledic širših razmer. Zlasti za socialno šibkejše, ki si težko privoščijo zasebno storitev.

V dneh pred evropskimi volitvami je precej (na)govorov namenjenih prav decentralizaciji, moči regij, policentričnem razvoju, vrsta tudi zaradi notranjepolitičnih interesov in kalkulacij. Neposrednih vzvodov in vplivov politika na konkretne ustanove pri odločanju o njihovi organizaciji nima, a vendarle bi lahko bila kaka razlika med javnimi zavodi in zasebnimi družbami - ne da bi v javnih razsipavali (ker lahko?!), temveč da bi javni interes pojmovali bistveno širše od racionalizacije. Je pa za tako pojmovanje v prvi vrsti treba razumeti položaj ljudi, ki živijo daleč od sedežev služb in imajo že zdaj težji dostop. Torej prav te, ki jih politika običajno poziva, kako naj ostanejo v vaseh in ohranjajo poseljenost podeželja.