Tjaša Gajšek
Obstaja več vrst ljudi; taki, ki svoje vedenje reflektirajo po vsaki interakciji z drugim, oni, ki to počnejo recimo ob koncu dneva, ko jih dohitijo misli, ki so se v kaosu zadnjih budnih ur izmikale, spet drugi, ki si za štetje dosežkov in risanje kljukic izberejo rojstne dneve ali kak drug datum, pa tisti - ti so najnevarnejši - ki svojih dejanj, misli in odnosov ne reflektirajo nikoli. In ne nazadnje še oni, ki račune s sabo in drugimi polagajo, ko stare koledarje zamenjajo novi.
Nič od tega, razen najnevarnejšega, ni bolj prav ali bolj narobe, toda neizogibno je, da december, sploh pa njegovi zadnji dnevi, k delanju bilanc in risanju načrtov še bolj vabi. (Ali pa smo to mantro le tolikokrat ponovili, da smo ji začeli verjeti. Kakorkoli - izid je najbrž enak.) S spominom, četudi takim, ki se obrača k zgolj zadnjim 12 mesecem, pa je tako, da marsikatero resnico tudi prikroji. Jo v odmevu zasuče v eno ali drugo stran, nostalgično obarva v bolj prijazne barve ali naredi bolj trdo, kot je bila.
Lučke, ki jih bodo v prvih dneh januarja sneli, so priča, da dobro in slabo ter vse vmes vselej mine, kakor bo danes ponoči minilo tudi to leto. Kakšno je bilo, je objektivno gledano preprosto oceniti, bilo je leto groze in trpljenja v nedojemljivih razsežnostih. Leto strahu, ko se je bilo treba za optimizem - ali vsaj ne popolno resignacijo - oprijeti še tako majhne bilke. To bodo povedali vsi seznami in pregledi. A to ni vsa resnica, srž je zmeraj tudi v tem, česar se ne da strpati v tabele. In v tem, česar ne delimo nujno s širnim svetom. Iskreno upamo, da je bilo tam bolj prijazno in ljubeče, vedro, toplo.
Ne glede na to, koliko smo jih že doživeli, vemo, da novo leto ne prinese novega človeka. Prvi januar je dejstvo, a tudi fikcija. Meja, ki ji pripisujemo več teže, kot jo ima. Toda če kljub vsem pomislekom le ima nekaj moči, naj bo kot sejalka: kar je dobro, naj spusti najprej, kar je slabo, naj zaustavi.
Prvi januar je dejstvo, a tudi fikcija
Drage bralke in bralci, v novem letu vam želimo čim več univerzalnih vrednot, ki poganjajo vse nas. Izmerljiv mir v svetu in mirnost v zavesti. Zdravje, zadovoljstvo in hipne trenutke sreče. Manj zgolj prejemanja in več (so)ustvarjanja. Manj ekranov in več bližine. Ljudi, ki se bodo dobrih novic veselili, kot da so se zgodile njim, in ramo, na katero se lahko naslonimo, ko bo takih novic zmanjkalo. Sploh pa dovolj poguma, da si svojo težo kdaj dovolimo odložiti. Pa zavedanja, da lahko mir, pogum, ljubezen in oporo ne samo želimo, ampak tudi sami damo. In ne nazadnje - da se najprej naučimo upoštevati lastne nasvete.
Prijaznejšemu letu naproti, torej. Mi, večerovci, bomo tukaj tudi januarja. Pa januar za tem in še en januar po tem ... Za novim letom pač zmeraj pride januar, v januarju pa veliko novih juter in z vsakim jutrom nov Večer. Na mizi počiva koledar Štajerski argo, ki smo ga zjutraj obrnili na 31. december in ki ga bomo jutri znova obrnili naokrog ter začeli na začetku. V naravi koledarjev je, da so jedrnati, natančni in učinkoviti. Danes, 31. decembra, piše: "Se vijimo drugo leto!" Kaj bo pisalo 1. januarja, še ne vemo. Obstaja možnost, da tam vendarle čaka kaj lepega.
