"Maribor je krasno mesto, srčno in vztrajno, ne pusti se zlomiti, kar je njegova zgodovina že večkrat dokazala. Maribor ima dovolj znanja, ljudi in zgodb, da lahko postane prostor, kjer se življenje ne meri po obljubah, temveč po tem, kako dobro se ljudje v njem počutijo. Prav zato si želim, da bi v letu 2026 bolj jasno prepoznali njegove potenciale in jih tudi uresničevali. Naloga vseh nas, ki živimo v tem mestu, je urediti tisto, kar je osnovno, in omogočiti tistemu, kar je že tu, da zadiha. Ne moremo si več privoščiti, da stojimo ob strani in čakamo, medtem ko je najlažje godrnjati čez vse po vrsti. Kritika je nujna, vendar stalno pljuvanje po vsem narejenem postane le priročen alibi za pasivnost. Mesto ne more kakovostno rasti tam, kjer ljudje vidijo samo napake. Enako velja za tiste, ki imajo v rokah škarje in platno. Odgovornost ni enosmerna.
Če želimo mesto, ki diha kulturo, potem ne moremo imeti odločanja, ki kulturo razume kot strošek, knjižnice pa kot nekaj, kar se ureja sproti, odvisno od trenutne volje razgledanih ali, bog nas obvaruj, nerazgledanih na določenih političnih položajih. Kot skupnost moramo končno razumeti, da dostop do knjige ni luksuz, temveč infrastruktura. Knjiga je naložba, ki vrača več, kot lahko kadarkoli vložimo, zato si ne smemo privoščiti, da jo obravnavamo kot breme. Pričakujem, da bo Maribor v letu 2026 knjižnične storitve prepoznal kot hrbtenico kulturne dostopnosti in ne kot področje, kjer se reže najhitreje in najlažje.
Ne smemo pozabiti na ranljive skupine, kar se prepogosto dogaja na vseh področjih življenja. Velikokrat se bremena lomijo prav na njihovih plečih - pri starejših, invalidih in vseh, ki potrebujejo več dostopnosti, bližine in spoštovanja, pa je prav tega pogosto najmanj. Varčevanje tam, kjer so učinki najdaljnosežnejši, pri otrocih, starejših in pri ljudeh, ki živijo na robu mesta ali moči, je kratkovidno in škodljivo. Maribor ima vse, kar potrebuje, da postane mesto, kjer se dobro živi. Vprašanje je, ali bomo to hoteli in zmogli skupaj."
