Sinagoga v Mariboru je zaradi vloge in pomena mariborske srednjeveške judovske skupnosti zavzemala mesto ene najpomembnejših sinagog na Štajerskem. Bila je največja in najimenitnejša zgradba v judovski četrti srednjeveškega Maribora. Skladno z verskim izročilom je v njeni notranjosti proti vzhodu stala tako imenovana sveta skrinja (aron ha-kodeš), v kateri so hranili Toro. Čeznjo je bila obešena zavesa (parohet), ob njej je gorela večna luč (ner tamid). V sinagogi je bil tudi značilni judovski svečnik (menora), v središču prostora pa je stal ograjen oder za branje Tore (bima), okoli katerega so bili razporejeni sedeži za vernike. Posebnost sinagoge v Mariboru je bila, da so bili trije ali štirje sedeži rezervirani za krščanske goste.
Ob sinagogi je stala rabinova hiša. Prvotno je bila verjetno pokrita z ravnim lesenim stropom, obokali so jo šele v prvi četrtini 15. stoletja. V pisnih virih jo sicer prvič zasledimo leta 1429, a je zagotovo mnogo starejša, saj v svoji strukturi razkriva več gradbenih faz: najstarejšo iz obdobja poznega 13. stoletja in dve gotski gradbeni fazi iz poznega 14. in prve polovice oziroma sredine 15. stoletja. V drugi četrtini 15. stoletja je služila kot občasni sedež vrhovnega rabinata za Štajersko, Koroško in Kranjsko.
Mariborska sinagoga je najstarejše ohranjeno judovsko svetišče v Vzhodnih Alpah, prvi znani rabin pa je bil Abraham. Vzhodno od nje je bil vrt z domnevno prvotnim pokopališčem, ob vodnem izviru pod sinagogo pa je stalo obredno kopališče (mikve). Strokovnjaki menijo, da bi lahko po starosti prve gradbene faze začetke zidave sinagoge umestili celo v konec 13. stoletja, kar jo uvršča med najstarejše ohranjene sinagoge v srednji Evropi. Je edina ohranjena srednjeveška sinagoga na Slovenskem.
Z izgonom Judov iz Maribora v letih 1496/1497 so vse njihove ustanove propadle, sinagoga je prešla v posest zakoncev Barbare in Bernardina Druckherja, ki sta si tudi sicer pridobila največ nekdanje judovske posesti. Sinagogo sta preuredila v katoliško cerkev Vseh svetnikov. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo najkasneje leta 1501. Cerkev so kasneje prizadele reforme cesarja Jožefa II. Skupaj s kaplanijo so jo izročili vojski, mežnarijo pa verskemu skladu, a ta jo je kmalu prodal. Vojska je cerkev uporabljala kot skladišče do leta 1811, nato je prešla v meščanske roke. V drugi polovici 19. stoletja so bili porušeni gotski oboki, zgornja etaža je bila spremenjena v stanovanja. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v spodnjih prostorih urejeno likovno razstavišče, ki pa ni nikoli povsem zaživelo.
Zaradi nerešenih lastniških razmerij je bila sinagoga nekaj let zaprta, prenova in rekonstrukcija pa sta se začeli maja 1992, ko so lahko izdelali natančne arhitektonske posnetke in vzporedno z gradbenimi in arheološkimi raziskavami začeli pripravljati konservatorski program in konservatorski projekt potrebnih posegov. Zaradi izjemnih kvalitet sinagoge v širšem prostoru je bila sprejeta odločitev, da je potrebno sinagogo rekonstruirati v tisti obliki in obsegu, za katerega so imeli strokovnjaki tedanjega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor dovolj materialnih podatkov in dokazov. Arheološko poročilo je bilo pripravljeno leta 1994, obnovitvena dela pa so potekala vrsto let. Prvega aprila 2001 je bila obnovljena sinagoga v Židovski ulici 4 odprta za javnost. Njena lastnica je Mestna občina Maribor, po obnovi in odprtju pa jo je kot Kulturni center Sinagoga upravljal Pokrajinski muzej Maribor. Po nekaj letih uspešnega delovanja je dozorela pobuda, da bi v njej ustanovili Center za judovske študije po vzoru podobnih centrov iz tujine. Leta 2010 je mestni svet Mestne občine Maribor sprejel odlok o ustanovitvi Centra za judovsko kulturno dediščino Sinagoga Maribor. Ta je začel samostojno delovati 1. aprila 2011 in se je kmalu udomačil kot eno od središč za proučevanje judovske kulture in zgodovine na Slovenskem. Velik poudarek je namenjen raziskovanju holokavsta in antisemitizma. Center sodeluje z mnogimi sorodnimi ustanovami, povezuje se s šolami in sodeluje v projektih spominjanja in učenja o holokavstu.
Ob 25-letnici delovanja Sinagoge ni odveč spomniti, da letos mineva tudi 530 let od začetka izgona Judov iz Maribora. Srednjeveški Judje so soustvarjali in sooblikovali zgodovino mesta ter ga postavili na takratni evropski zemljevid. Po njihovem izgonu je postalo mesto zlasti v gospodarskem pogledu precej osiromašeno. Zgodilo se je, kar se je zgodilo. Po izročilu bojda zaradi izgona nad mestom še vedno visi prekletstvo. A pustimo izročilo – spodobi se, da spoštujemo in poznamo tudi ta del mestne zgodovine in ga ne zanikamo (ali celo spreminjamo!). Povsem nesprejemljivo pa je tudi enačenje srednjeveške judovske skupnosti v Mariboru z zdajšnjo judovsko državo Izrael in z njeno vlogo v krvavih spopadih na bližnjevzhodnih bojiščih. Naj ostane kulturnozgodovinski spomenik z živim dogajanjem, ki nas lahko iz zgodovine marsikaj nauči. Tudi to je njeno poslanstvo danes!
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na pisma.bralcev@vecer.com.
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
