Zoran Mijatović
Kdor ni prišel, si je sam kriv. No, štiri dni še ima čas, do vključno ponedeljka, torej zadnjega avgustovskega dne, ko bo vstop brezplačen za mlade do 18 let in upokojence, potem pa se kopališče Mariborski otok za letos zapira. In hkrati se bo odprl Pristan. Vremenska napoved bi sicer še omogočala nekaj kopalnih dni tudi na otoku. "A, treba je pošteno priznati, ekipa, ki vzdržuje obe kopališči, je ista. Na obeh kopališčih pa je nemogoče ohraniti tolikšno maso ljudi," priznava Ranko Šmigoc, direktor Športa Maribor, ki upravlja z obema kopališčema.
Čeprav se torej poletna kopalna sezona na otoku še ni povsem končala, so v Športu Maribor z njo zadovoljni. Ni bila ravno rekordna kot sezona 2024, a tudi ne slaba kot 2025. "Letos imamo 567 kopalnih dni, v rekordni 2024 smo jih imeli nekaj čez 70. Vse je seveda odvisno od vremena. In kolikor je bilo letošnje poletje vroče in naporno, toliko je bilo tudi bolj primerno za kopanje. Svežina naše vode je bila očitno tista, ki je privabljala obiskovalce," se je Šmigoc posredno še - morda celo nenamerno - obregnil ob klasično kritiko javnosti, domnevno prehladno vodo.
Kmalu ogrevana voda?
A tudi to naj bi bilo kmalu preteklost. Po zaslugi gretja vode na podstrešju tamkajšnje stavbe so letos malčki že lahko čofotali v ogrevanem otroškem bazenu, naslednja želja je imeti ogrevano vodo tudi v večjih bazenih. "To je že kmalu mogoče pričakovati. Čakamo še na neke tehnične rešitve z odvečno energijo, ki jo bo ustvarjal superračunalnik. Če bomo to uspeli povezati, bo velik korak naprej," napoveduje Šmigoc. Druga posodobitev pa bo obnova bazenskih školjk: "Te so stare že dolga desetletja. Izhajajo še iz prve gradnje in se vmes le popravljajo. Naslednja večja investicija bo tako preplastitev bazenskih školjk."
Ja, vendarle je treba priznati, da je Mariborski otok malodane muzej na prostem. Uradno je bil odprt 15. junija 1930 (kot zanimivost: Pristan je bil zgrajen 1972). Predtem se je bilo v Mariboru mogoče kopati le v Dravi, in to od leta 1887 na takratnem Käferjevem kopališču ob studenški brvi na levem bregu Drave. A od leta 1929 (do nemške okupacije 1941) se je bilo po odločitvi mestne oblasti tam mogoče le sončiti in prhati, kopanje pa je bilo prepovedano, saj so v bližini v reko Dravo speljali mestno kanalizacijo.
Skoraj Kačji otok, poln gadov
Prav zato se je pojavila potreba po novem kopališču in Mariborski otok jo je potešil. Najprej je na otok vodil stari leseni most, ki ga je leta 1933 odnesla Drava, nakar smo dobili jekleni most, ki svojemu namenu z občasnimi posodobitvami služi še dandanes. "Med gradnjo mostu je bil najden en ogromen brlog kač z več kot 230 gadi. Takrat so otok skoraj poimenovali Kačji otok," z anekdoto iz zgodovine postreže Šmigoc. Morda zavoljo privabljanja kopalcev še dobro, da se ni tako razpletlo. Seveda je otok tudi v naslednjih letih doživljal takšne in drugačne prelomnice - po vojni so zagnali tamkajšnjo hidroelektrarno, v 80-ih uredili nudistično plažo itd -, a je do osamosvojitve ob TAM-u ostal eno od dveh zunanjih kopališč v mestu, zdaj je edino.
In očitno veliko bolj prijazno kot nekoč. "Najbolj se je v vsem tem času spremenila higiena," nam pove Darko Saje, ki sem zahaja od ranega otroštva, že več kot 65 let: "Danes je kristalno čista voda, včasih pa smo plavali v rjavih mlakah. V velikem bazenu so bile alge, sploh pod nekdanjo skakalnico, saj je bil tam bazen globok 4,5 metra in so tam redko čistili." Dopolnil ga je Branko Čuček, še en Mariborčan, ki je otok vzljubil kot otrok in postal njegov redni gost: "Bili smo še 'pubeci', ko smo se dobili pri Koblarjevem zalivu, si napakirali sendviče v vrečko, jo zvezali okrog pasu in plavali čez reko do otoka ter upali, da nas paznik ne bo dobil. Nekateri so šli v kino, mi pa na otok. Cela poletja sem preživel tu, to je bil moj letni dom, in še danes redno zajaham sem. Takšnega kopališča ni nikjer drugje."
"Najbolj se je v vsem tem času spremenila higiena"
Naravovarstvene zahteve omejujejo posodobitve
Ja, skoraj ga ni Mariborčana, ki ga ne prevevajo takšni ali drugačni nostalgični spomini na otok. Da bi to ostalo tudi naslednjim generacijam, se trudi Zveza prijateljev mladine Maribor, ki v okviru svojih delavnic dvakrat na leto popelje današnje malčke na to legendarno kopališče. "To je vedno najpogostejše vprašanje otrok - kdaj gremo na otok?" priznava Sara Irman Kolar, koordinatorica dejavnosti pri Zvezi prijateljev mladine Maribor, ki na otoku organizira tudi raznorazne delavnice. "Ja, mariborski otok ni več le kopališče, ampak tudi stičišče generacij," ob pogledu na bazene, v katerih med tednom dopoldne prevladujejo starejši kopalci z vnučki, dodaja Šmigoc.
In četudi na otok kdaj letijo kritike, da ga je povozil čas, tu kakšnega supermodernega kopališča niti ne more biti, saj je mariborski otok od leta 1951 postal zaščiten kot naravni spomenik. "Posledično nas naravovarstvene zahteve omejujejo. Kljub temu pa se trudimo, da kopališče ohranja svežo podobo. Leta 2024 je bila prenovljena bazenska ploščad, urejen je bil most, dodatno smo skozi zadnja leta posodabljali infrastrukturo, predvsem pa smo se trudili tudi obogatiti program. Tudi zato smo leta 2024 zabeležili rekorden obisk s 43.000 obiskovalci, lani nam je ponagajalo vreme, letos pa smo s trenutno 39.000 prebivalci precej blizu predlanskemu mejniku," je pred zaključkom sezone zadovoljen Šmigoc.
