Pogovarjamo se pred začetkom mature, pisali ste že esej iz slovenščine. Ko bodo bralci to brali, boste že globoko zatopljeni v izpitne pole. Naj vas najprej vprašam, kako se počutite nekaj dni pred maturo.

Miha: "Seveda smo napeti, to je stresno obdobje, ampak iz tega poskušam potegniti najboljše. Se učim, ampak se hkrati poskušam ne učiti preveč, da še vedno lahko ohranim normalnost v življenju in da se mi ne zmeša."

Alja: "Moram reči, da sem kar napeta oziroma malo v stresu, ampak gre. Počasi se prebijam. Pomembno se mi zdi, da se organiziraš in da res ne pozabiš delati še drugih stvari, kot je rekel Miha. Ne da si vse dni za knjigami."

Jakob: "Pri meni je podobno, ampak ne čutim takega stresa. Se učim, a grem tudi v naravo, na sprehode, da odložim učenje."

Miha in Jakob, za vaju je stresa manj, ker sta izbrala študij, na katerem ni omejitve vpisa. Oba sta izbrala biologijo, Miha, ti na Univerzi v Ljubljani, ti, Jakob, v Mariboru. Alja, ti si vpisala študij prava v Ljubljani. Da bi bila sprejeta, moraš doseči določeno število točk.

Alja: "Ja, sicer omejitev ni tako visoka oziroma vsaj v preteklih letih ni bila, je pa. Nekaj stresa to predstavlja zame, pa tudi sama od sebe pričakujem določene ocene na maturi, ki so malo višje od tega, kar zahteva omejitev."

Ne pretiravamo, če rečemo, da ste že pri 19 letih polni presežkov. Jakob, ti si bil na svoji gimnaziji izbran za naj dijaka, na tekmovanjih si zbral deset zlatih priznanj, na mednarodnem tekmovanju ekoolimpijade si osvojil prvo mesto. Miha, tudi tebe zanima predvsem biologija, pišeš pa tudi poezijo, v gimnaziji si obiskoval literarno delavnico z Nino Medved in pomagal urejati literarni zbornik. Alja, ti si se posvečala predvsem družboslovnim krožkom, kot sta debata in EPAS, saj "rada govorim, izmenjujem mnenja in spoznavam poglede na svet drugih ljudi", si dejala. Ali zaradi tega, ker se od vas ves čas pričakuje, da boste stvari opravili dobro, izstopali, kdaj čutite kot pritisk?

Miha: "Ja, mogoče neki majhen pritisk je. Tako je tudi z ocenami. Ko imaš enkrat dobre ocene, sošolci in profesorji od tebe pričakujejo, da se bo tako tudi nadaljevalo. Pri krožkih, ki sem jih obiskoval, ni bilo tako. Literarna delavnica je vseeno bolj sproščen prostor."

Alja: "Do neke mere sem ta pritisk čutila, toda zmeraj sem se ukvarjala s stvarmi, ki me veselijo. Čeprav naj bi pri debati nekaj dosegel, me to vseeno dovolj zanima in mi bolj predstavlja sprostitev. Tudi če je bilo čutiti pritisk, ga je moja ljubezen do stvari, s katerimi sem se ukvarjala, odtehtala in potem ni bilo preveč hudo."

Jakob: "Pri meni je podobno. Morda čutiš subtilen pritisk oziroma si sam ali drugi ustvarijo sliko o tebi, ampak mislim, da mora šola delati po načelu enakopravnosti. Vse mora obravnavati enako, toda ljudje na nezavedni ravni pričakujejo, da boš naredil malo več od ostalih. Tako da na koncu to vpliva nate, ampak vseeno sem jaz tisti, ki si je izbral, da bo šel na vsa ta tekmovanja. To sem si želel in je bila zato izbira moja."

Povejmo še, katere izbirne predmete ste zraven obveznih - torej maternega jezika, tujega jezika in matematike - izbrali na maturi. 

Jakob: "Jaz sem izbral biologijo in sociologijo."

Alja: "Tudi jaz."

Miha: "Jaz imam biologijo in kemijo."

Maturo bo torej treba opraviti, to kolesje vas bo zajelo, zato si lahko privoščimo biti tudi kritični. Veliko se kot družba pogovarjamo o tem, ali je matura res pravi način tega, kako izbiramo študij. Fakultete presojajo skozi prizmo točk. Kakšno je vaše mnenje glede mature, kako ste zadovoljni s procesom, kaj bi spremenili?

Miha: "Tak način izbire lahko vodi do določenih težav, ker gre za samo en preizkus, ki ima zelo velik vpliv na naše možnosti za vpis in študij. A hkrati se mi zdi, da je vseeno dobro, da obstaja standardiziran test, ki ga pišemo vsi in je za vse enak. Ocene med šolami včasih niso primerljive, že med profesorji v isti šoli kdaj ne, v nekaterih šolah je težje, na drugih lažje."

Alja: "Matura je test, na katerem smo vsi obravnavani enako. Včasih sem kot o nadomestilu za maturo razmišljala o sprejemnih izpitih. Tam bi se dijaki zavedali, v kaj se spuščajo. Na maturi je vseeno več različnih predmetov. Nekdo, ki želi študirati medicino, pa mu recimo ne gredo dobro jeziki, bo lahko imel bistveno nižje število točk kot nekdo, ki je na vseh področjih odličnjak, ampak ima morda manj občutka za ljudi. S sprejemnimi izpiti bi lahko dobili ljudi, ki so za določeno področje bolj kvalificirani. To je moj pomislek. Sicer pa je matura kot taka primerna oblika."

Jakob: "Meni sistem mature ni všeč. Po mojem mnenju ne prikazuje pravega znanja. Večina dijakov se nauči snov za maturo, potem pa jo pozabijo. Matura je samo slika trenutnega znanja, gre za standardiziran postopek, ki pač mora biti zato, da dijake razvrsti v skupine - kdo je bolj sposoben, kdo zna več, kdo je bolj motiviran. Koliko tega si po dveh, treh letih še zapomnimo, je drugo vprašanje. Nisem še tam, da bi lahko govoril, ampak iz svojih izkušenj vem, da sem iz prvega ali drugega letnika že skoraj vso snov pozabil. Največ se naučimo v četrtem letniku, saj takrat vse ponovimo. Priprave na maturo so zelo zgoščeno obdobje." 

Najbrž se pozabljanju ne da izogniti, pa vendar - imate kak nasvet, kako se pametno učiti? Za vaše sošolce, ki se prav tako pripravljajo na maturo ali za koga drugega, ki se uči?

Jakob: "Pametno učenje bi bilo v ponavljanju. To pomeni, da če v prvem letniku vzamemo snov iz zgodovine, jo nato v intervalih ponavljamo. Če se nekaj učimo samo enkrat, bomo to pozabili. A težava je, da je snovi v učnem načrtu toliko, da se je vse za nazaj ne da ponoviti. Tu nastopi samoodgovornost, a sistem od dijaka zahteva preveč. Nasičen je s snovjo, znanji, ki jih mora usvojiti, zato je sprotno ponavljanje nemogoče. Človeški možgani pa delujejo tako, da pozabljajo. To je enako kot učenje jezika, če se jezika naučim v treh mesecih, potem pa ga eno leto ne uporabljam, je normalno, da bom pozabil, če nisem z njim v stiku vsak dan."

Alja: "Strinjam se z Jakobom. Učim se tako, da poskušam povezovati znanje različnih predmetov. Res je, da iz preteklih let veliko pozabimo, a se mi zdi, da so naši profesorji zmeraj stremeli k temu, da smo čim več ponavljali. Sicer je bilo snovi vedno več, a smo jo dodajali in hkrati ponavljali staro. Na tak način smo res pripravljeni na maturo. Večino snovi, ki smo jo pisali v 4. letniku, sem znala, znanje se je s časom akumuliralo. Za to sem profesorjem hvaležna. Če bi se pred maturo morala naučiti vso snov, ki smo jo obravnavali štiri leta, bi bilo to zelo težko, ker je načrt zelo obsežen. Lahko bi ga zmanjšali. Bolje bi bilo, da bi se naučili manj in to bolj kvalitetno, kot da se učimo ogromno stvari, ki jih sploh ne razumeš, ampak se jih napiflaš zato, da jih boš znal na maturi, nato pa jih takoj, ko prideš iz učilnice, pozabiš."

Miha: "Najlažje se učim tako, da izdelam svoje zapiske, grem čez vso snov, predstavitve, ki so nam jih izdelali profesorji, svoje stare zapiske, učbenike ... Zapiske naredim na roko, na papir. Občasno si vzamem odmor, saj se mi zdi, da se lažje učim in si bolje zapomnim, če si v vmesnih odmorih spočijem, sicer se prehitro utrudim. Poskušam tudi čim manj uporabljati telefon. Če ga uporabljam med odmori, se mi zdi, da hitreje pozabim snov."

Jakob: "Nekaj bi še rad dodal. Tudi jaz bi rad pohvalil profesorje, ker so tudi pri nas (na Prvi gimnaziji Maribor, op. p.) ponavljali snov. Niso krivi profesorji. Profesorji opravljajo svoje delo in mislim, da ga opravljajo dobro. Glavnina problema je v razsežnosti učnega načrta. Če sem bizaren - če bi desetkrat zmanjšali količino snovi, bi bilo desetkrat bolje, če bi to snov tudi desetkrat ponovili. Teh deset odstotkov, ki bi jih desetkrat ponovili, bi si tudi zapomnili, ne pa da delamo 100 odstotkov, ki jih obravnavamo samo enkrat. Sem zelo radoveden, pri učenju ne morem mimo podrobnosti. Ne naredim samo tistega, kar je v učbeniku, ampak me zanimajo tudi drugi viri, berem knjige, povezujem znanje. Pri tem mi zelo pomaga umetna inteligenca. Mislim, da je zelo priročen učni pripomoček, čeprav se veliko debatira o napakah, ki jih lahko naredi pri odgovorih na vprašanja. Mislim, da bi šolski sistem moral temeljiti na aktivni vlogi učencev, da bi morali o snovi dijaki s profesorjem debatirati, jo aktualizirati. Šolski sistem danes pa aktivno vlogo dijaka pokvari. Dijaki so v poslušanju pasivni, sedimo sedem ali osem ur v šoli, potem pridemo domov in znova sedimo sedem, osem ur. Namesto da bi šola spodbujala aktivno mišljenje in kritičnost, dijak snov, ki jo prejema, samo nekritično sprejema. Ker je snovi toliko, nima možnosti, da bi povedal svoje mnenje ali debatiral. Da šola spodbuja nekritično mišljenje, je paradoksalno. Treba je le se vse naučiti in tisto znanje prenesti na neki papir." 

Koliko in kako uporabljate umetno inteligenco? Ali o tem razpravljate s profesorji?

Alja: "O tem smo se pogovarjali predvsem pri sociologiji. Osebno sem skeptična do umetne inteligence. Zdi se mi uporabna kot osnutek ali pri pisanju raziskovalne naloge, a še vedno rada sama preverim vire. Uporabna se mi zdi pri učenju jezika, dokler jo znaš pravilno uporabljati, si kritičen. Mislim, da v šoli primanjkuje izobraževanja o tem, kako jo uporabljati, več izobraževanja bi lahko imeli tudi o fake news (lažnih novicah, op. p.). Čeprav smo govorili, da bi morali obseg znanja zmanjšati, bi to lahko naredili pri pasivnem znanju in učenju, medtem ko bi lahko imeli več tega, kako aktivno reševati probleme, več aktivnega državljanstva, ki bi ga lahko uvedli že v osnovne šole. Med pisanjem raziskovalne naloge sem ugotovila, da mladi sploh nismo politično pismeni, da smo povsem apatični do situacij, ki so za nas pomembne. Preko tega bi se lahko veliko bolj zanimali tudi za politiko, finančno pismenost, se naučili razločevati novice na spletu, uvedli bolj življenjsko uporabne stvari."

Miha: "Umetne inteligence za šolo ne uporabljam veliko. Največ jo pri nemščini, kjer mi je pomagala pri sklonih ali spolih besed. Zdi se mi, da je podpirala mojo lenobo. Recimo pri angleščini, ko je bilo treba napisati esej, sem jo prosil, naj najde argumente. Še vedno sem esej napisal sam, ampak sem jo uporabil, ko se mi o neki temi ni dalo preveč razmišljati. Tu vidim težavo."

Jakob: "Brez umetne inteligence sploh ne morem več. Uporabljam jo vsak dan in ni mi težko dati 22,99 evra na mesec za to orodje. V pozitivni smeri mi je odprla obzorja. Ko imam med učenjem vprašanje, se zmeraj obrnem nanjo, ker je hitreje, kot če bi šel v iskalnik. Če česa ne razumem, mi razloži. Pripomoček ima pomanjkljivosti in lahko se pojavijo dezinformacije, ker to vseeno ni človek, ki bi vedel, kaj je prav in kaj ni, ampak je sistem, ki ga je ustvaril človek. Težave nastajajo, če umetno inteligenco nekdo zlorabi, če se kršijo avtorske pravice, če se med množice širijo napačne informacije. Treba je biti previden."

Če se odmaknemo od šole, učiteljev in ocen. V kakšnem svetu po vašem mnenju živimo? 

Alja: "Situacija je res napeta in zdi se mi, da se veliko mladih od nje odtuji, postane pasivnih. Če preveč razmišljaš o tem, kaj vse se po svetu dogaja, kdo vse pride na oblast, te lahko postane strah. Zato tak odziv mladih, ker ob vsem tem ne moreš biti optimističen."

Se vam zdi, da ste mladi preveč pasivni?

Miha: "Mislim, da velikokrat smo. Tudi jaz čutim frustracijo v svetu, v katerem vsak dan slišim, koliko je mrtvih, kdo prihaja na oblast, kam drsi svet, toda hkrati se mi zdi, da ne moremo glede tega nič storiti. Tudi politiki na določenih področjih ne morejo. To včasih sili v apatijo ali jezo. Osebno se poskušam izogniti vdanosti, poskušam ohraniti optimizem ali vsaj upanje. Ker če se odločim, da nimam vpliva, ga res ne morem imeti."

Jakob: "Mislim, da glede vojn mediji nekaterih stvari sploh ne prikažejo, druge pa dajejo preveč v ospredje. V sodobni družbi smo zajeti v podobe, ki niso resnične. To, kar pišejo mediji, gre skozi neki aparat - lahko da je vzeto iz konteksta ali pa je novinar pristranski. Če omenim še Trumpa, ki je medijska senzacija. Tu ne gre samo za politiko ali vojno, ampak tudi za boj, kdo bo prevladal na medijskem področju. Mediji imajo zelo velik vpliv, pozitivno je, da lahko med množicami vzbujajo kritičnost, saj če nismo obveščeni, ne moremo biti kritični, po drugi strani pa delajo množice nekritične ali kritiko usmerjajo v napačno smer, s tem ko podpirajo radikalne, nesmiselne ideje." 

Že več mesecev gledamo srbske študente, ki protestirajo na ulicah. Vas je njihov odziv vendarle navdal z optimizmom? Da so mladi vstali, povedali, kaj je narobe v državi?

Alja: "Prej sem bila bolj pesimistična, a vseeno se mi zdi, da se mladi velikokrat angažiramo na nekonvencionalne načine. To te navda z upanjem, da če ne bomo spremenili sistema od znotraj, ga lahko od zunaj. Treba je iti na proteste, biti aktiven, pa na neki način malo ideološki, da s tem najdeš optimizem v svetu."

Miha: "Lepo je videti mlade, ki se trudijo, vedo, kaj želijo, in so pripravljeni nekaj storiti."

Jakob: "Se strinjam. Če povežem s časom, ko smo si v Sloveniji izborili samostojnost. Takrat so bili prva gonila sila umetniki, pisatelji, izobraženci, ne samo politični sistem. Enako je v današnjem svetu, s tem da je še bolj pomembno, da smo mladi, tisti, ki smo aktivni, ki se borimo za prihodnost, ker je to naša prihodnost. Če ne bomo ukrepali, to pomeni, da prepuščamo našo prihodnost in svobodo drugim. Družbena omrežja, kot so TikTok, Instagram, Facebook, so propaganda, ki nas dela nekritične, ki ne želi, da razmišljamo, temveč samo sprejemamo informacije. Ne trdim, da so družbena omrežja samo slaba, ampak mladi preveč časa preživimo na njih, potem smo pasivni v mikrosvetu svoje sobe. Dajmo jih izkoristiti za to, da se aktiviramo, da naredimo prihodnost boljšo, da nekaj spremenimo. Lahko so zelo pozitivna, če jih pravilno izkoristimo."