(FOTO) Nadškofijski arhiv Maribor: Iz Brazilije v lov za predniki

V Nadškofijskem arhivu Maribor na Slomškovem trgu sta nas sprejela arhivista Lilijana Urlep in Gregor Škafar ter nam pokazala notranjost arhiva, predstavila gradivo, ki ga hranijo, in povedala veliko zanimivosti. Škafar je pojasnil, da Nadškofijski arhiv delijo na matični in zgodovinski oddelek. V matičnem hranijo predvsem matične knjige, v katere spadajo rojstne ali krstne knjige in poročne ter mrliške knjige. Sem spadajo tudi posebne knjige, imenovane Status animarum ali zapisniki duš, kjer so po hišnih naslovih za posamezna obdobja zapisane celotne družine oziroma prebivalci, ki so bivali na nekem naslovu.

Velika dragocenost, ki jo premalo cenimo

Urlepova, ki vodi zgodovinski oddelek, je razložila, da na tem oddelku hranijo gradivo, ki je nastalo pri delu škofije in njenih uradov s škofijsko pisarno na čelu. "Tu so še zapuščine raznih duhovnikov in škofov s Slomškom na čelu. Poleg tega pokrivamo posebne zbirke, ki segajo od rokopisnih kodeksov in starih tiskanih knjig do listin, kartic, raznih fotografij ter župnijskih in cerkvenih kronik," je pojasnila in dodala, da večina gradiva sega od 16. stoletja do današnjih dni. Hranijo pa tudi stare knjige, ki so nastale že pred letom 1000. Skupno hranijo toliko gradiva, da če bi škatle postavili v vrsto, bi ta merila malo manj kot dva kilometra.

Kot najbolj zanimivo stvar, ki jo hranijo, Urlepova izpostavi rokopisne kodekse in inkunabule. "Gre za staro škofijsko knjižnico lavantinskih škofov iz Št. Andraža na avstrijskem Koroškem, kjer je bil prvotni sedež škofije in to je škof Slomšek ob selitvi škofije preselil v Maribor. Gre za veliko dragocenost, ki jo v Mariboru mogoče premalo poznamo in cenimo," poudari Urlepova.

Z digitalizacijo preprečili uničevanje gradiva

Digitaliziranih je približno 95 odstotkov matičnih knjig. Odločili so se, da skenirajo oziroma digitalizirajo najbolj iskano gradivo, da bi bilo lažje dostopno in da ga hkrati zaščitijo. "To gradivo je bilo tudi najbolj poškodovano in uničeno ter se je z vsako nadaljnjo uporabo še bolj uničevalo. Tako da smo z digitalizacijo tudi preprečili uničevanje gradiva," pove Škafar in doda, da bodo matične knjige še pridobivali iz upravnih enot, kjer še hranijo matične knjige, ki so jih pisale katoliške župnije do okupacije, aprila 1941, ko so bili duhovniki hkrati še matičarji.

Digitalizirano gradivo je od nedavnega dostopno tudi na spletu, na portalu Matricula online, ki omogoča dostop do 545.719 digitalnih reprodukcij matičnih knjig iz območje mariborske metropolije. Med oktobrom 2020 in majem 2021 so zabeležili 1,502.914 ogledov reprodukcij arhivskega gradiva. Urlepova pojasni, da obiskovalce najbolj zanimajo rodoslovje, umetnostna in krajevna zgodovina, jezikoslovje ter literarna zgodovina. Izpostavlja, da je daleč najpomembnejša zapuščina škofa Antona Martina Slomška zaradi njegovega narodnobuditeljskega dela in najpomembnejšega dosežka; selitve sedeža lavantinske (kasneje mariborske) škofije iz Št. Andraža v Maribor, kar je pomenilo združitev vseh spodnještajerskih Slovencev v eno cerkveno upravno enoto. To je pripomoglo tudi k ustavitvi germanizacije na Slovenskem.

Vodnik po matičnih knjigah Zapisniki duš​

Ko beseda nanese na rodoslovje in družinska drevesa, Škafar hitro razbije mit o arhivu kot spletnem iskalniku. "Ko ljudje slišijo, da so naše matične knjige digitalizirane ali na spletu, mislijo, da je to kot na googlu, kjer vpišeš ime in morda še letnico in dobiš zadetek," pove in pojasni, da nimajo elektronske baze, kjer bi po vpisanem imenu in priimku dobili zadetke. "Knjige so skenirane in skeni teh knjig so vidni na zaslonu," še doda.

​Za iskanje so nujno potrebni datum ali letnica dogodka (rojstva, poroke, smrti) in kraj ali še bolje župnija. V posamezno župnijo po navadi spada od 5 do 20 vasi. Pomembno je tudi, da so matične knjige, ki jih obiskovalec išče, starejše od sto let, novejše podatke si mora posameznik pridobiti sam, bodisi preko ustnih virov, nagrobnikov ali matičnih uradov oziroma upravnih enot. Matične knjige, starejše od sto let, hranijo v arhivu ali pa so dostopne na portalu Marticula. Za lažje rodoslovno iskanje so izdali tudi vodnik po matičnih knjigah Zapisniki duš, kjer je objavljen seznam vseh knjig, ki jih hranijo. Z izdelavo družinskih dreves se za plačilo ukvarjajo tudi posamezniki, ki jim iskanje po matičnih knjigah gre dobro od rok.

Najbolj bogati so poročni vpisi

Kot skupino oseb, pri iskanju katerih bi lahko naleteli na težave, Škafar omeni obrtnike, železničarje in druge poklice, kjer so se ljudje zaradi opravljanja poklica selili. Vpis v matične knjige ob rojstvu, poroki in smrti se opravi tam, kjer se je to zgodilo. Zelo nazorno predstavi železničarje, ki so navedeni v matični knjigi Maribor Sv. Magdalena, kjer so bile delavnice južne železnice. Tam so bivali železničarji iz celotne habsburške in kasneje avstro-ogrske monarhije. Pojasni še, da so v posameznih matičnih knjigah pomanjkljivi podatki na primer o starših, kjer so zapisana le njihova imena, ne pa tudi datumi in letnice rojstva. Najbolj bogati so poročni vpisi. Veliko je bilo tudi selitev iz ene župnije v drugo.

Kot zanimivost Škafar izpostavi primer, ko je v arhiv z željo, da najde svoje prednike, prišel potomec Slovencev, ki so pred davnimi leti emigrirali v Brazilijo. Ker ni imel točnega kraja, kjer so bili rojeni njegovi predniki, jih ni našel. Ko je nato Škafar čez dve leti v matični knjigi naključno naletel na priimek, ki mu je bil znan, je pobrskal po elektronski pošti in ugotovil, da gre za družino, ki jo je iskal obiskovalec iz Brazilije.