Za veliko večino teh "nadlog" smo krivi sami - zaradi (ne)delovanja, malomarnosti in lahkomiselnosti. In ko te nadloge postanejo prevelike, vijemo roke, kažemo s prstom na krivce, čeprav smo to največkrat sami, in sprejemamo bolj ali manj radikalne rešitve, ki pa nikoli niso pogodu vsem. Zagotovo pa je najbolj nadležen mrčes – slovenski jezik pozna na to temo celo kakšen frazem. Z izboljšanjem higienskih razmer se je količina mestnega mrčesa močno zmanjšala, a še pred desetletji so bili uši, bolhe, stenice, muhe in ščurki stalni spremljevalci vsakdana v mestu.
"Reči pa moramo, da je Maribor, čeprav v nekaterih ozirih prav nič ne zaostaja za velemesti, snažno mesto in je to v prvi vrsti zasluga naših skrbnih gospodinj in mestnega fizikata, ki razpolaga z različnimi sredstvi za uničevanje mrčesa in druge golazni, ki imajo zanesljiv učinek," piše konec aprila 1933 v Mariborskem večerniku Jutra.
Da je bilo tako, je zasluga večletnega dela "izvežbanega osebja" omenjenega mestnega fizikata, ki se je z mrčesom spopadal s "sigurno učinkujočim plinskim sredstvom", cianovodikovo kislino. Kako pomembno je bilo, da je bilo v Mariboru to delo v domeni javne službe, pa izvemo v nadaljevanju: "V večjih mestih imajo privatne zavode za uničevanje mrčesa in golazni. Mnogokrat čitamo v dnevnikih kričečo reklamo raznovrstnih iznajdb in sredstev za zatiranje mrčesa, ki pa navadno nimajo zadostnega ali nobenega učinka in samo slepijo in zavajajo ljudstvo."
