Življenje je zbor majhnih glasov

Lazarjeve ženske po navadi označujejo za družinsko sago. Ta zvrst v ruski literaturi in drugod še naprej ostaja priljubljena. S čim vas ta zvrst privlači?

"Lazarjeve ženske pogosto označujejo za družinsko sago, ampak ta opredelitev ni čisto natančna. Družinska saga in saga nasploh predpostavlja, da se bodo dogodki razvijali v kronološkem zaporedju, od Adama in Eve do naših dni. Nasprotno pa je v moji knjigi velika zmešnjava tako v kronološkem pogledu kot v glavah junakov. To torej ni čisto prava družinska saga. Je pa res, da gre za zgodbo o več družinah, ki so povezane med sabo, in z zgodovino svoje države. Zvrst družinske sage je sicer tako med bralci kot avtorji priljubljena zato, ker lahko zajame veliko človeških zgodb z vsemi podrobnostmi, jih med sabo preplete in sooči."

Procese, ki trenutno potekajo, lahko samo čutimo

Družinska saga pisatelju omogoči, da zajame dokaj veliko časovno razdobje, in tako je tudi pri vas. S svojim romanom ste zajeli kar tri dobe: carsko, sovjetsko in postsovjetsko. Torej je to do neke mere tudi zgodovinski roman. Zanimanje za preteklost je v zadnjem desetletju sploh značilno za rusko literaturo. S čim je to povezano?

"To drži. Pri nas zadnje čase ni veliko knjig, ki bi govorile o sodobni Rusiji, tiste, ki govorijo, pa slabo odsevajo resničnost. V resnici gre za to, da ne razumemo najbolje, kaj se trenutno dogaja. Sodobna Rusija je zelo raznolika in fragmentirana. Vse procese, ki trenutno potekajo, lahko samo čutimo, ne moremo pa jih še analizirati. Prozne knjige ni mogoče napisati zgolj na čustvih, ker nismo pesniki. V preteklosti iščemo oporišča, ki bi nam pomagala najti kakšne zakonitosti in razumeti to, kar se dogaja v našem času. Obdobje velikih sprememb in zmede namreč še kar traja. In podobno, kot so se resne knjige o revoluciji začele pojavljati šele deset, dvajset let po njenem koncu, se bo zgodilo tudi glede naše dobe."

Kako opisati genialnost

Glavni zgodbotvorni dejavnik v vašem romanu je genialnost, najprej genialnost sovjetskega znanstvenika Lazarja Lindta in v manjši meri telesna genialnost njegove vnukinje. Genialnost je zelo zanimiva tema. Ampak kako jo opisati? Jo je sploh mogoče?

"To vprašanje je zame zelo pomembno. Bralci in kritiki namreč pogosto mislijo, da so Lazarjeve ženske knjiga o ljubezni in domu. Ko sem jo končala, je bila res taka. Ampak ko sem jo začela pisati, sem si zastavila prav to nalogo, o kateri govorite. Hotela sem napisati knjigo o tem, kaj je genialnost, kako je biti genij, če človek sam te genialnosti ne potrebuje. Navaden človek se nad genialnostjo navdušuje. Ampak zamislite si genija, ki mu je njegova genialnost odveč. Najbolj si želi, da bi bil navaden človek, vendar ne more, ker ga je takega ustvaril Bog. To je res zelo zahtevna tema, kajti genialnost je nerazložljiva. Bilo je veliko najrazličnejših poskusov, medicinskih in bioloških, ampak vse opredelitve so približne. Veliko sem brala tudi znanstveno-popularno literaturo ter bolj ali manj resna dela o naravi genialnosti. Na svojo veliko žalost sem na primer izvedela, da ženske ne moremo biti genialne, ker menda za to nimamo dovolj neke kisline (smeh). Šalim se, to je samo ena od mnogih teorij. V romanu sem prikazala dve različni plati genialnosti. Lazarjeva genialnost je notranja. Tudi v resnici ne vemo, kako deluje genialnost fizika ali kakšnega drugega znanstvenika. Od zunaj tega nikakor ni mogoče videti. Za protiutež sem izbrala njegovo vnukinjo Lido, katere genialnost je telesna. V obeh primerih sem skušala pokazati, da je genialnost težek dar, križ in sploh ne sreča za samega človeka. Vsa knjiga je bila napisana prav zaradi tega, vse drugo, tudi vse tri ljubezenske zgodbe, je bilo stranski proizvod."

Ampak obstaja tudi etični vidik. Lazar je etično ravnodušen ‒ brezskrbno izumlja atomsko bombo, pripravljen je umoriti svojega učitelja, če bi mu to pomagalo doseči njegov cilj. Po drugi strani pa je to junak, ki ljubi. Njegova ljubezen ga zelo opredeljuje. Ampak kako gre to skupaj? Človek bi rekel, da bi ga morala njegova ljubezen kako spremeniti tudi po etični plati. Kaj mislite?

"Dobro vprašanje. Lazarjeva genialnost je vsa na področju znanosti, tam, kjer se začnejo človeška čustva, pa se obnaša ... niti ne nemoralno, ampak tako, kot da morala sploh ne bi obstajala. Obnaša se čisto organsko, ne da bi se zavedal ali spraševal, ali ravna prav ali ne. Žensko ljubi in si želi, da bi bila z njim, in zato plačuje, ne materialno, ampak tako, da ji daje vsega sebe. Ampak zame kot avtorja vendarle obstaja možnost opravičenja. Ko Lazar umira in se poslavlja od Galine, se mu tik pred smrtjo nekaj posveti ... To sem pustila odprto. Glede svojih junakov sicer nimam enostavnih odgovorov, ker mi zmeraj hitro pobegnejo izpod nadzora in začnejo živeti svoje življenje. Je pa res, da bi sama težko prijateljevala z njim.

Se Lazar kot osebnost razvija?

"Ne. On je tekoča in ognjena bitnost, ni čisto človek."

Dom je tam, kamor lahko položiš ranjeno šapo

V vašem romanu se pojavlja zelo izrazita podoba hiše, doma. Hiša se pri vas spremeni celo v nekakšno fantastično bitje, ki živi svoje življenje. Od kod ta očaranost nad hišo, domom?
"Rodila sem se v stanovanju in sem bila v hiši, samo kadar sem obiskala stare starše. Že v otroštvu se mi je zdelo, da to niso samo stene in streha. Hiša, dom je kot še en družinski član ‒ če v njem dolgo ne živiš, se ti začne maščevati. Hiša, dom je zelo starodaven pojem in sega v čase, ko je človek, ki je ni imel, lahko enostavno umrl od mraza in lakote. Poleg tega je to zelo pomemben duhovni pojem. Zdaj živimo v dobi individualizma in to mi ni preveč všeč. Od človeka se danes zahteva, da se dokoplje do uspeha, da se uresniči, ko pa se nazadnje znajde na vrhu, se izkaže, da je tam dokaj mrzlo. Hiša, dom je tisti kraj, kamor lahko položi svojo ranjeno šapo. In sploh ni nujno, da je to dvorec, lahko je samo ena soba ali koliba, vseeno pa je to kraj, kjer si ti samo ti, obdajajo pa te svojci. To je tako kot v otroštvu, ko se skriješ pod prt, kamor zlo ne more prenikniti. Takšnih hiš, domov je zelo malo in zavedam se, da je to pravljica. Ampak brez te pravljice nikakor ne gre. Poleg tega simbolnega pomena pa je hiša v mojem romanu tudi vezni člen med različnimi generacijami. Ker ne opisujem samo ene družine, ampak več, jih je bilo treba povezati z dodatnimi vezmi."

Sama takšnih žrtev nisem zmožna

Tretja Lazarjeva ženska je njegova vnukinja, balerina Lidočka. Svet baleta ste opisali tako, da so vas menda pozneje poklicni baletniki spraševali, kje ste plesali, v kateri baletni hiši. Kako se vam je posrečilo, da ste tako natančno preučili to temo? Od kod ste zajemali?

"Pri zbiranju gradiva si pomagam s knjigami in spletnimi stranmi, sicer pa prek prijateljev v družabnih omrežjih iščem strokovnjake. Ampak naj takoj nekaj poudarim: ne pišem znanstvenih del, v katerih so napake nedopustne, ampak leposlovje. Je pa res, da si tudi sama želim vedeti, kako je pravilno. Baletni svet, ki sem ga opisala v Lazarjevih ženskah, je zelo specifičen. Sama nisem nikoli plesala, ampak sem ležala na kavču, jedla žemljice in brala. Jasno je bilo, da se lotevam snovi, o kateri ne vem nič. Našla sem nekaj baletnikov in jih začela spraševati. Ampak kadar ljudje dajejo intervju, zmeraj koketirajo. Kadar skušaš kaj izvleči iz njih, tako ali drugače olepšujejo resničnost. Te poskuse sem opustila in našla sijajen specializiran vir, velik forum baletnih plesalcev ‒ to je bil eden od forumov Bolšoj teatra. Brala sem ga več let in bila presenečena nad tem, kako je v tem okolju vse zapleteno in okrutno. Takoj naj povem: sama takih žrtev nisem zmožna, ampak hotela sem razumeti, kaj sili odrasle, da dajejo svoje otroke v tako surov svet s trdim vsakodnevnim drilom."