Vprašanje v naslovu hoče izvedeti ne le enega odgovora, temveč dva. Vprašuje nas, kot prvo, kje je skrit prvotni, v zgodovini našega jezika utemeljen in še danes upoštevan vzrok, da Slovenka uradno nekaj res enakopravnega velja samo s priimkom v moškem spolu, ne pa v ženskem. Uradni priimek Tanje Tomšič mora biti skladno s to zahtevo zmeraj samo v moškem spolu, torej Tomšič, in nikoli v ljudskem ženskem spolu, torej Tomšičeva. In to kljub dejstvu, da je Tanja po naravi dokaj ljudska, samostojna, blaga, čudotvorna ženska, ne pa taka, kakršen je kak oblastiželjni moški, ki hoče vse okoli sebe imeti pod seboj in podrediti svoji volji.
In, kot drugo, vprašanje v naslovu se obenem tudi čudi ob uganki, kje se je našel tak slovnični zahojenec, ki trdi, da je v civiliziranem enakopravnem svetu prav samo tako, da ženske ogovarjamo ne z ženskimi, temveč vedno z moškimi priimki. Češ da so šele s to jezikovno izbiro s političnega vidika ne samo bolj spoštovane in pravilneje predstavljene, temveč tudi in predvsem popolnoma enakopravne z moškimi.
Pri tem (drugem) pogledu na vprašanje v naslovu, ki je bolj političen (pogled) in manj jezikoven, se ne bomo zaustavljali, predrage bralke in spoštovani bralci. Ne kaže se pri njem muditi, ker so politični odgovori pogosto le začasni, na daljši rok poredko trajni. Odvisni so namreč od vsakokratnega družbenopolitičnega vzdušja, v katerem so sprejeti. Bolj smiselno bo, če poiščemo odgovor na prvo vprašanje, ki izvira iz naslova. Torej: kje je skrit prvotni, v zgodovini našega jezika utemeljen in še danes upoštevan vzrok, da je Slovenka uradno enakopravna le s priimkom v moškem spolu. To želi izvedeti in me sprašuje tudi dobra znanka, ki pa ne dovoli, da zapišem njen priimek. Še posebej ne v uradnem moškem spolu. Takole me je najpoprej okarala, še preden je zastavila vprašanje:
"Dragi Jože, ti pišem, ker sem po materi Primorka in tako kot ona trdna lokalpatriotka. Zato pa tudi jezna nate. Jezna, ker nič več ne pišeš o jeziku v Primorskih novicah. Pišeš pa v ljubljanskem Delu! Te vprašam: Zakaj pa ne objavljaš kaj v primorskem časopisu? V Delu si Ljubljančanom razložil, zakaj priimek predsednice italijanske vlade Giorgie Meloni v novinarskem in v vsakem drugem članku zmeraj lahko zapišemo kot Melonijeva, ne samo Meloni. Kaj bralci Primorskih nismo vredni tvoje razlage? Moja mama kot kuhana Primorka Primorske novice kupi vsak delavnik v tednu in jih preberem tudi jaz. V njih priimka Giorgie Meloni še nikoli nisem prebrala, da je to Melonijeva. Zato bi bila tvoja razlaga koristna tudi bralcem Primorskih novic. Zakaj članka nisi objavil v našem domačem glasilu? Piši za nas Primorce! Te radi beremo!
Tako, sem se ti izkašljala. Povedala sem tisto, kar je res, resnico. Resnico, da za nas nič več ne objavljaš. Gotovo mi ne boš zameril, da sem jezna nate. Saj si mi vselej rekel, da moramo biti hvaležni vsakomur, ki nam pove grenko resnico, ne tistemu, ki se nam želi prikupiti s prijetnimi lažmi. Odkupil se nam boš, če zapišeš, kaj ti misliš o vprašanju, ki ti ga zastavljam za zaključek: 'Zakaj Slovenke morajo imeti priimke v moškem spolu?' Vsi bomo veseli, če me ubogaš. Te prijateljsko pozdravljam!"
Tako me je ta hudomušnica oštela, ker sem v Delu razvozlaval nekaj misli o ženskih priimkih v (za žensko nenaravnem) moškem spolu - namesto v (naravnem) ženskem spolu. Toda njeno končno vprašanje je vsebinsko tehtno. Pomembno je, ker zahteva, da se ozremo v zgodovino našega jezika, če želimo, da bo naš odgovor prepričljiv. Za vsak pojav v družbi je namreč pomembna zgodovina, ki jo je preživel. Predvsem njegov začetek. Šele potem dobi pomen njegov razvoj.
Priimek v moškem spolu za Slovenke je v slovenščini vsiljen tujek iz germansko-romanskih jezikov: nemščine, francoščine, angleščine, italijanščine itd. Ti jeziki imajo samo en priimek za osebe in ga uporabljajo za oba spola. Moški in ženska imata enak priimek, ki se v ničemer ne razlikuje, ko se veže z enim ali drugim spolom. Zapisujejo in izgovarjajo ga enako v obeh rabah.
Slovenci smo se vdali
Ko je cesarska razsvetljenska Avstrija, kamor smo Slovenci spadali stoletja, želela vedeti, koliko premore državljanov pod cesarsko krono in koliko je med njimi moških, žensk, otrok, uradnikov, vojakov, izobražencev, nepismenih prostakov, revežev, beračev, vernih katolikov, protestantov, pa še kaj podobnega, je popisala svoje prebivalstvo. Vsakogar z imenom in priimkom. Ker je nemščina, uradni jezik v cesarjevi državi, imela in še vedno ima enake priimke za moške in za ženske, je to načelo moralo veljati tudi za slovenske prebivalce v deželah Štajerski, Koroški in Kranjski. Slovenke in Slovence so natančni dunajski popisovalci tankovestno vpisovali v sezname z enakimi priimki. S priimki v moškem spolu.
In tak zapis je obveljal kljub temu, da so se Slovenke tedaj med sabo klicale in ogovarjale s priimki v ženskem spolu. In enako so jih imenovali tudi moški. Na primer: Koščakova, ne pa Koščak (Marija), Radmanova in ne Radman (Alena). Da je res tako, nam pričajo zapisi v naši materinščini, ki so nastali že poprej, pred popisom prebivalstva v Avstriji. V Črnjanskem rokopisu (iz Črne na Koroškem), ki so ga Črnjani napisali v letih 1633-1707, so priimki žensk dosledno navedeni v ženskem spolu, na primer: Magdalena Feimutka, Marina Wuriakoviza (Vurjakovica, op. a.), Margaretha Contschniza (Končnica, op. a.), Marinka Lamprezhiza itd.
Slovenci smo se vdali. Smo sklonili glave in sprejeli odločitev dunajskih uradnikov, da mora ženska imeti svoj priimek v moškem spolu. V kasnejših letih smo tak zapis ženskega priimka vnesli v vse uradne dokumente, kot so krstni (rojstni) list, osebna izkaznica, ime na nagrobnem spomeniku, vozniško dovoljenje, zdravstvena izkaznica, vsaka uradna omemba imena in priimka itd. Čehi in Slovaki ter tudi drugi severni in vzhodni Slovani niso šli po slovenski poti. Svoje priimke so zapisali in še zapisujejo tako v moškem kakor v ženskem spolu: Noskov - Noskova, Andrejev - Andrejeva, Komarovski - Komarovska, Medvedjev - Medvedjeva, Aleksandrov - Aleksandrova, Radvanski - Radvanska, Karenin - (Ana) Karenina (v Tolstojevem romanu Ana Karenina).
A tudi naša živa materinščina ves čas ohranja in uporablja priimke v ženskem spolu: Jurčkova, Matjaževa, Matičetova itd.
Tudi France Prešeren je uradni priimek (Julije) Primic v Sonetnem vencu preoblikoval v žensko slovnično obliko in ga tudi sklanjal: Sonetni venec je posvetil Primicovi Julji. Priimek v ženskem spolu z obrazilom -ova se mu je zdel primeren in mu ni zvenel žaljivo. In to njegovo prepričanje velja še danes. Po Prešernovem zgledu tudi naši časnikarji in pisatelji začnejo moške priimke za ženske zapisovati v ženskem spolu Jelovškova (Ana), Pajkova (Pavlina), Pesjakova (Luiza), Nadliškova (Marica), Kvedrova (Zofka) in tako naprej vse do današnjih dni. V tej obliki (v ženskem spolu) nam zvenijo bolj domače, toplo in vabeče. Jih radi uporabljamo, ker se dajo tudi sklanjati. Novinar Janko Petrovec je zapisal, da so podobni milini.
Če upoštevamo vse tu navedeno, je odgovor na vprašanje v naslovu jasen: Slovenke morajo zato imeti uradne priimke v moškem spolu, ker nam je ta način poimenovanja vsilil nemški jezik.
