Darka Zvonar Predan
Le malo pred 90. rojstnim dnem, praznoval bi ga 11. marca, se je poslovil še en velikan slovenske literature v Trstu, pesnik Miroslav Košuta. Ob prozaistih Alojzu Rebuli in Borisu Pahorju je veljal za naše prvo pesniško ime na Tržaškem, o čemer pričajo tudi številne nagrade: mala in velika Prešernova, Kajuhova, Levstikova, Rilkejeva, vstajenje in zlatnik poezije, pa še kaj bi se našlo. Bil je, ne le enkrat, tudi med finalisti večernice. Ampak, kot je sam rad dejal, niso nagrade tiste, ki te dvignejo na Parnas, tja te postavi tvoje delo. S svojim se je ta pesnik Trsta, Krasa in ljubezni, kot so mu radi rekli, zapisal v številna mlada in manj mlada bralska srca, s svojim gromkim glasom, toplino, radoživostjo in hudomušnostjo pa v srca vseh, ki smo ga imeli privilegij srečevati.
Umrl je včeraj na svojem domu na Kontovelu, visoko nad tržaškim zalivom, kamor sta se preselila z ženo Marto iz mesta, potem ko sta prenovila njeno domačijo - tako rekoč na istem hribu, kjer je, le da nekoliko nižje, na Kontovelski rebri, živel tudi Boris Pahor. S Pahorjem sta bila že od Košutovih mladih let sodelavca, sopotnika, ki sta imela svoje trenutke zbližanja in oddaljevanja, a si ves čas ostala človeško naklonjena. Še bliže si je bil Košuta z Alojzom Rebulo, vezalo ju je, čeprav svetovnonazorsko povsem različna, tesno prijateljstvo, zaznamovano z dolgimi pogovori. Ko sem Košuti v intervjuju ob njegovi 75-letnici omenila to "posebnost", je odvrnil nekaj, kar je tisti dan,11. marca 2011, upravičeno postalo Večerov bob dneva: "Smo tako ideološko opredeljeni, da včasih ne bi smel reči dober dan nekomu, ki ni tvojih misli, sam pa mislim, da nas ravno to, vsakdanja konfrontacija idej, stališč, odločitev, bogati."
Tudi rodil se je Košuta visoko nad morjem, v nekoč čisto slovenski ribiški vasici Križ na tržaškem Krasu, kjer je, rastoč pod fašizmom, zgodaj okusil prepoved materinščine in slast slovenskih knjig. Po stricu, ki je skrbel zanj, ker so očeta protifašista internirali na italijanski jug, je dobil ime Miroslav, ker pa ga pod fašizmom tako niso mogli klicati, so ga krstili za Angela in ga klicali Učko. Kasneje je večkrat pripovedoval o svoji levitvi iz Angela Cossutte v Miroslava Košuto in malokatera zgodba mi je tako kot ta približala nekdanji zamejski čas.
Čeprav je začel pisati že kot srednješolec, in to najprej prozo, kratke zgodbe za Primorski dnevnik, se je z živo poezijo in s sodobno ustvarjalnostjo prav srečal šele v Ljubljani, kjer je po maturi na tržaški višji gimnaziji s slovenskim učnim jezikom študiral primerjalno književnost in literarno teorijo. To njegovo zgodnje ljubljansko obdobje, v katerem je spletel tesno prijateljstvo s pesniškim kolegom Nikom Grafenauerjem, pa tudi z Mariborčanom Marijanom Krambergerjem, je bilo kasneje med njegovimi najlepšimi spomini.
Po diplomi leta 1962 je ostal v Ljubljani, kjer ga je spočetka prevzel radio. Bil je novinar in urednik, uveljavil pa se je tudi kot pisec radijskih iger, predvsem mladinskih. Kmalu so ga začeli oblegati tudi z naročili besedil za popevke. Te so bil večkrat med nagrajenimi na raznih festivalih od Opatije do Slovenske popevke in postale zimzelene uspešnice, prvo nagrado za najboljše besedilo pa mu je leta 1967 podelil prav Večer, in to za pesem Vikingi, ki jo je pela Lidija Kodrič. Pisal je tudi za mlado Alenko Pinterič, njegova so prav tako besedila za znamenito Uro brez kazalcev Nina Robiča, Zlati prah Elde Viler in Zato sem noro te ljubila Tatjane Gros, pa seveda popevka Od tam, kjer sem doma. Ker jo je pel Edvin Fliser, je Košuta v njej morje zamenjal z gorami, saj se je prvotno besedilo glasilo "veter nosi mi pozdrav morja".
Konec šestdesetih se je Miroslav Košuta iz Ljubljane preselil v Trst, v Slovensko stalno gledališče (SSG), odšel od tam po treh sezonah na Založništvo tržaškega tiska, potem pa se leta 1978 vrnil v SSG kot ravnatelj in umetniški vodja. Za tri leta, je rekel, in ostal 21 let, do upokojitve. Številni gledalci se še danes z nostalgijo spominjajo tistih sezon, on sam pa se jih je v enem od najinih pogovorov dotaknil takole:
"Skušal sem zbirati ob sebi odlične strokovne sodelavce, imeli smo bogate, uspešne sezone, predvsem pa številno občinstvo, običajno nad petdeset tisoč gledalcev. Opredelili smo se za gledališče čim bližje našemu zaledju, skrbno izbirali repertoar za celotno, politično razvejano skupnost, se naslanjali na širše primorsko okolje, imeli abonente, recimo, tudi iz koprske gimnazije, se trudili, da smo čim bolj izkoristili igralski ansambel ..."
O tem in tudi o drugih obdobjih svojega ustvarjalno bogatega življenja je napisal tudi več knjig spominov. Sreča za zanamce in nas, ki ga bomo pogrešali in se tolažili z njegovimi verzi.
