Tako se izraža, kadar se ji ni treba pogovarjati

Pesnica je že vse življenje, vendar je zgodba njenega pesniškega življenja tako neobičajna, tako nasprotna mainstreamu kot njeno pesniško delo. Drugačna od tipične ali povprečne slovenske pesniške poti in drugačna od sodobne slovenske poezije. Poezijo je prvič objavila že v gimnazijskih letih, potem pa jo je za dolga leta utišala. Po navadi pove, da je pesem v njej znova zbudilo druženje in sodelovanje z mladimi gledališčniki, zbranimi okoli takrat srednješolca Tomaža Pandurja in njegovega Tespisovega voza, a tudi Vladimirju Gajšku, ki je njene pesmi objavil v Dialogih, je hvaležna. Ko jih je videla v reviji, se je v njej nekaj premaknilo. Gledališče Tomaža Pandurja pa jo je nagovorilo, da se je lotila prevajanja umetnostnih besedil iz nemščine. Tudi njena prevajalska bibliografija ni impozantna količinsko, a je povsem brez pompa naredila nekaj, čemur so se izogibali izurjeni profesionalci, prevedla je drugi del Goethejevega Fausta. Najprej za potrebe predstave, potem za izbor v Kondorju, na koncu pa celega. 7499 verzov, sedem let trdega dela. Nemščine ni študirala (študirala je psihologijo in filozofijo), vendar je z njo rasla.

Leta 1984, pri triinštiridesetih, je izšla njena prva pesniška zbirka, Bela Evridika, šest let pozneje Anima, leta 2000 Belo drevo, ki so mu v treh letih sledile tri zbirke; Opis slike, Album in Valovanje, 2007. je izšla zbirka izbrane poezije Z zamahom ptice neka roka slika, leto pozneje Rubin, 2013. Lasa pur dir in pred dvema letoma Ta dan. Leta 2015 je prejela Glazerjevo nagrado mariborske občine za življenjsko delo, leta 2002 Jenkovo nagrado za Opis slike in dve leti pozneje Veronikino nagrado za Valovanje.

Pesnik (in imunolog) Alojz Ihan, ki je takrat predsedoval žiriji za Veronikino nagrado, je mero in učinek te poezije koncizno zadel: "To je absolutno zrela poezija. Pesnica ima toliko kilometrine, da dobro ve, kaj hoče v pesmi povedati, kateri občutek hoče v poeziji dati. Prav tako zrela kot intenca pa je njena uresničitev. Kar želi povedati, pove natančno in se točno zaveda, kdaj je to povedala. Zato se v njeni poeziji ista podoba ne nadaljuje v neskončnost, ne išče novih načinov, na katere bi se izrazila, ker je že prvič zaživela v svoji popolnosti."

V recenziji iste pesniške zbirke je v Večeru Robert Titan Felix zapisal: "Pesmi so vedno bolj zgoščene in tudi verz se vedno bolj krajša in kristalizira, refleksivnost pa se vse bolj umika impresijam, kar pa še zdaleč ne pomeni, da bi se pesnica kjer koli približala goli deskriptivnosti, ampak je podobje vedno ali simbol notranjih stanj ali pa se ta nakazujejo v razpokah med s ključnimi fragmenti izrisano podobo iz sveta (pretežno obmorskega), za katerega pa se pesnica nenehno zaveda, da se ji nikoli ne bo povsem razodel, kakor ji tudi nikoli ne bo, niti v pesmi, povsem pripadal. 'Kakor svetilnik utripa oko,/ slika je vse ožja,/ kraj, ki ga ni,/ ki ga nikoli ne bo./ Mrzel objekt domotožja.'"

Svojevrstno razlago tega kraja, ki ga ni, je podala leta 2002 v intervjuju v Večeru, ki ga je opravila Urška P. Černe in je, drznem si reči, najbolj poglobljen pogovor s pesnico sploh. "Po čutenju in senzibilnosti gravitiram proti morju," je rekla, a tudi, da se ne bi preselila tja. "Ne dam si vzeti tega čara, da se vsako leto vračam tja. In ko ne morem tja, ostaja tisto hrepenenje, ki nima z žalostjo ali razočaranjem nobene zveze, povezano pa je z nečim, kar je skoraj lepše kot izpolnitev." Vse življenje živi v Mariboru, vendar jo je razjezilo, ko so jo na zavihku prve pesniške zbirke na prvem mestu definirali kot Mariborčanko (potem kot knjižničarko in šele na koncu kot pesnico). "Mariborčan je vino, ni važno, če je dobro ali slabo. Vino se lahko lokalizira, za vino je morda lahko pomembno, od kod prihaja."

O zrelosti in klasičnosti (svoje) poezije je takrat rekla: "Mislim, da je stalna prepoznavnost značilnost dobrega pesnika, poeta natus, rojenega pesnika. Mislim, da eksperimentiranje z vsemi tistimi izmi obstaja, je bilo potrebno, da se je spet dvignila iz pozabe klasika."

In ker je njena poezija klasična, in tudi rimana ("Rime zaokrožujejo stvari in udarijo vsake toliko, kot da bi bila ura"), je je nekaj tudi zelo subtilno uglasbene. Ko boste - redko sicer, a včasih vendarle - po radiu slišali Petra Andreja s pesmijo Biti v rodu, se spomnite, da jo je napisala Erika Vouk.

Draga Erika! Že dolgo Te nisem srečala. Vem, da si bolna, ampak tudi, da si neskončno trdoživa. Nobena bolezen, niti koronavirusna, ni preglasila Tvojega odličnega humorja, mi pravi prijateljica. In ne Tvoje poezije, upam. Bodi čim bolj zdrava. Bodi.