Urška Polanc
Z razstavnim projektom Boris Lurie in NO!art bodo v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) slovenski javnosti prvič osvetlili in kontekstualizirali gibanje NO!art, nastalo v 60. letih prejšnjega stoletja. Gre za teme, ki jih je treba odpirati, je povedala Andreja Hribernik, direktorica KGLU, ki razmišlja, da je letos, ob 30. obletnici Slovenj Gradca kot mesta glasnika miru, prava priložnost, da galerija odpre protivojne teme. Vedenje o judovskem umetniku Borisu Lurieju, rojenem v Rusiji, so imeli že dalj časa, vodja razstavnega projekta Marko Košan in koordinator razstave je želel njegova dela z obravnavo koncentracijskih taborišč vključiti že v razstavo Vojna ob 60. obletnici KGLU, a to zaradi zasedenosti del Fundacije No!Art, ki jo je leta 2008 po smrti Lurieja ustanovila Gertrude Stein, ni bilo mogoče. "Umetnost je tista, ki mora odpirati družbeno aktualne teme in v družbi vzpodbujati impulz za premislek. Gre za izrazito zunajsistemsko gibanje, za teme, ki niso tako zelo aktualne," je povedala Hribernikova in dodala, da so tudi zato pred otvoritvijo razstave v dvorani slovenjgraške glasbene šole priredili Simpozij Boris Lurie in NO!art.
Škandalozna in nepoznana umetnost
V domačem mestu imigranta, to je v Rigi, so letos pričeli razstavljanje del po Evropi. Po Sloveniji, kjer so razstavo pripravili skupaj z muzejem iz Rige, jo bodo selili še v Izrael. Lurieva v Ameriki ustvarjena dela jih prej niso dosegla, zdaj pa je popularen tudi v Rigi, je povedala kustosinja razstave Ivonna Veiherte, umetnostna zgodovinarka in galeristka iz Latvije. Ponosni so, da so postali del tega, prej umetnika namreč nihče ni poznal, niti sama, je priznala, zato se čuti dolžno, da nadaljuje raziskovanje, kaj stoji za temi radikalnimi fotografijami. Za kaj pravzaprav gre - za skupino, idejo ali gibanje?
Gre za škandalozno umetnost, ki je vedno ostajala na obrobju, tudi likovna kritika ni vedela, kaj početi s tem, nam je pojasnil Košan. "Šele v 80. letih je Evropa začutila njen pomen, zlasti reprezentacije, tudi holokavsta, ki je v bistvu nereprezentabilen, saj gre za najnižjo točko v evropski zgodovini. Lourie se je znal s tem spopasti, dati to v umetnost. To mu danes priznavajo tudi likovni kritiki," je dodal Košan.
Na vprašanje, zakaj gibanje ni bilo tako popularno, nam je odgovoril Rafael Vostell, svetovalec Boris Lurie Art Foundation iz Španije, ki je prav tako pripomogel k pripravi razstave. "Šlo je za radikalno gibanje, avantgardno umetnost, ki jo je težko promovirati. Tudi zaradi ameriške popart kulture, ki je bila takrat premočna. Med njimi niso želeli nekoga kritičnega," je povedal Vostell. Danes, 60 let kasneje, je misija, da naredijo znano to, kar bi moralo biti znano, saj gre za človeško umetnost, ki ni povezana z denarjem, kapitalizmom, je dodal Košan.
V Rigi bolj radikalna
Veiherteova je ocenila, da je razstava, ki so jo pripravili v Slovenj Gradcu, manj radikalna in drugačna od te, ki so si jo nedavno ogledovali v Rigi. Tam so namreč predstavili še radikalno "underground" sceno iz časa gibanja v New Yorku.
Da je sicer težko prikazati tako dramatično delo, velik izziv je tudi to, kako takšno razstavo postaviti, da v ospredje pride kontekst, da ni preveč tekstov in besed, ki bi obiskovalca zapletli predaleč v zgodbo, je pojasnjeval Košan in dodal, da je katalog tisti, ki pripomore k temu, da so dela postavljena v kontekst. V jedru razstave je 15 umetnikov, med njimi so Boris Lurie, Sam Gutman in Sandy Fisher, ki so gibanje ustanovili leta 1959 v New Yorku. Najpomembnejših za gibanje je še naslednjih pet let, vsa dela, ki so razstavljena, teh je skoraj 80, je v tem obdobju ustvarilo dvanajst umetnikov.
Če imaš za sabo takšno zgodovino, pet let preživiš v koncentracijskem taborišču, potem ni mogoče risati rož in pokrajine, je Vostell povedal o ustvarjanju Lurieja, ki je preživel holokavst, izgubil skoraj celotno družino, nato pa skupaj z očetom emigriral v New York. "Umetnost v tej razstavi je priča preteklosti. Za Lourija, umetnike, kot je on, je pogovor o preteklosti, ki se je spominja skozi svoje delo, zelo pomemben," je zaključil Vostell.
