Ob razstavi: Ko skrb za afriško jezero ni le modna muha

Kratersko jezero v Gani, na obali katerega je šest let živela slikarka Tjaša Rener, je za domačine tako sveto, da ne morejo imeti oblasti nad njim, zato si ga med drugim ne prisvajajo s plavanjem - domačini se stoletja preživljajo z ribolovom, a ne znajo plavati. In tudi v zadnjih desetletjih, ko je rib vse manj in od njih več ne morejo preživeti, pomanjkanje pripisujejo odločitvi višjih sil. Tjaša Rener ve, da je na to vplivalo več dejavnikov, osrednji pa je onesnaženost okolja. Ribiči so se po državnem dekretu prekvalificirali v delavce na plantažah kakavovca, te pa uničujejo jezero, džunglo in skupnost, kot so nekoč bili. Vse je povezano, in vse, preteklost, sedanjost in prihodnost, je povezano tudi v njenem projektu Vračanje na Bosumtwi.

S projektom med drugim obuja gibanje neuvrščenih. Zakaj je to postalo tako pogosta referenca v sodobni umetnosti? Kdaj je trend dekor in kdaj ima umetnik do tega pravico? Kako se bo njeno ustvarjanje v Gani, ki se je začelo s slikarskimi portreti domačink, nadaljevalo?