
Kdo ali kaj je mojstrovina v Mojstrovini za šest plesalcev, so ob sodobnoplesni predstavi s tem naslovom vprašali njuna avtorja, madžarska umetnika - plesalko, učiteljico in koreografinjo Emese Cuhorka in plesalca in koreografa Csabo Molnárja. "Telo. Gibajoče se telo. V preteklosti, ko si hotel postati mojster svojega poklica, si moral ustvariti mojstrovino, da bi svoje zanimanje spremenil v prakso in poklic. Z vidika plesalca je bilo telo mogoče dojemati kot mojstrovino. Z vidika ustvarjalcev bi preprosto rekli, da je telo Mojster, delo samo pa je Mojstrovina," je odgovoril Csaba Molnár, Cuhorka pa je nadaljevala njegovo misel, da je telo Mojster: "Kakor sama vidim, v kulturi, v katero smo rojeni, obstajajo različne prakse tega, kaj počnemo s svojimi telesi. V šoli nas učijo, kako se valjati pri športnem pouku, kako se izmikati v družbenem prostoru ali kako spolno voditi svoje telo. V pojem mojstra, dela in mojstrovine sva vstopila z ambicijo, da si povrneva neodvisnost svojega telesa. In vprašala sva se: Kakšna orodja so nama na voljo?"
"Vprašala sva se: Kakšna orodja so nama na voljo, da si povrneva neodvisnost svojega telesa?"
Neskončna igra kot cilj
Predstava iz leta 2023, ki se odvija skozi serijo vinjet in zgleduje po filozofiji Bauhausa in Triadnem baletu, je v izvedbi skupine En-Knap ta četrtek v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča Maribor upravičila napovedi Platforme sodobnega plesa o vrhuncu festivala. Mojstrovina za šest plesalcev je tudi zares na odru predstava za točno šest plesalcev, ki jo odplešejo plesalci En-Knapa, to so Núria Capella, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamás Tuza in Carolina Alessandra Valentini.
"Predstavljajte si telo, njegove dele in pripomočke, njihovo gibanje, ki se razgrajujejo in razpostavljajo, opravljajo funkcije onkraj njihove običajne funkcionalnosti. Funkcije odgovarjajo le same sebi. Telo, njegovi deli in pripomočki, njihovo gibanje postanejo predmeti (plesa), predmeti postajanja, in uporabljajo predmete, pripomočke, da postanejo predmeti (plesa), predmeti postajanja. Telo, njegovi deli in pripomočki, njihovo gibanje zaživijo svoje življenje, postanejo svet sam na sebi in zase. To ʼpopredmetenjeʼ ni odtujitev, je vršilskost, strašljivo delovanje na daljavo. Svoboda potenciala, svoboda brez limite. Neskončna igra, igra kot cilj. Senzibilnost, več kot smisel. Presežek. To popredmetenje ni posnemanje, igra z ničelno vsoto, je avtonomija. Če že, je obratno posnemanje; življenje je umetnost, predmet je ples. Je kdo rekel ʼcampʼ? ʼLudiloʼ."
"V kulturi, v katero smo rojeni, obstajajo različne prakse tega, kaj počnemo s svojimi telesi. V šoli nas učijo, kako se valjati pri športnem pouku, kako se izmikati v družbenem prostoru ali kako spolno voditi svoje telo."
Vsako telo je samosvoja mojstrovina
Plesalci raziskujejo načine, kako se telo znebi kulturnih simbolov in družbenih pomenov, ki se nanj preslikajo skozi čas. Z uporabo predmetov kot kostumov, ki ovirajo gibanje in mu dajejo mehanski pridih, telo v navalu funkcionalnih ovir preoblikuje svojo avtonomijo. Njegove funkcije drsijo med konkretnim in abstraktnim v koreografijo. Vsako telo je samosvoja mojstrovina, ki vznika iz prepletenosti jaza in okolja. S prilagajanjem telesa, z njegovim popredmetenjem in njegovo razširitvijo v prostor in okolico, s podrejanjem in potapljanjem telesa se pojavita paradoksalna svoboda in avtonomija – umetnosti in umetelnosti, beremo ob predstavi, ki, tako Molnár, v svojem bistvu govori o "plesu, telesu, odru, uprizoritvi, saj na svoboden, radoživ in igriv način uporablja številne reference iz zgodovine plesa".
Med referencami izpostavlja Bauhaus "ikonični plesni stil in glasbo, prav tako ideal lepote in telesne kulture", meni Cuhorka. Po njenem se Mojstrovina za šest plesalcev od drugih del razlikuje v tem, da sta želela delati s telesom tako, "da resnično pleševa". "Kot perfomerka na odru nimam vedno občutka, da plešem. To je zaradi značilnosti tistega dela. A v tem delu imam kot plesalka s človeškimi zmožnostmi občutek, da plešem z vsemi svojimi možnostmi."
Cilj je afirmacija sodobne plesne umetnosti
Umetniška in programska vodja festivala Mojca Kasjak je pred predstavo v uvodnem nagovoru spomnila, da je Platforma sodobnega plesa, ki letos praznuje 20 let, nastala iz nujne potrebe po profesionalizaciji in ohranitvi stikov z mladimi v tujini ter usmeritvi plesnih umetniških vsebin v sodobno plesno sceno v mestu. Od začetka sta bila njen namen sodelovanje in mreženje, ki presega lokalne interese, saj gostujoči umetniki iz tujine domačo plesno ponudbo bogatijo in navdihujejo. "Platforma ima specifično strukturo festivala, saj zraven gostujočih predstav iz tujine in iz Slovenije uprizarja festivalske produkcije in koprodukcije, ponuja prikaze del v nastajanju, vzpostavlja umetniški laboratorij za ustvarjalce, izvaja plesne delavnice in strokovne javne razprave."

Vsaka festivalska edicija ima svojo temo, letošnja je povezovanje. "Izbrana tema opozarja na pogoje bivanja, umetniške prakse, delovanja in skozi strokovne oziroma javne razprave odpira polje dialoga med ustvarjalci. Platforma je angažirana v odpiranju perečih vprašanj, njen cilj pa je afirmacija sodobne plesne umetnosti. Prav tako smo si vsa ta leta prizadevali, da razvijamo občinstvo," je dodala umetniška in programska vodja festivala Kasjak. Ob zahvalah, med drugim mariborski mestni občini in ministrstvu za kulturo za dolgoletno finančno podporo festivalu, je ob omembi ministrstva sklenila, da upa, da bodo dojeli pojem sodobne plesne umetnosti.
Festival bo s tremi dogodki v mestu še danes. Zadnji festivalski dan bo začel lokacijsko pogojen gibalni sprehod Galebi odletijo zgodaj Bojane Robinson in Gyule Cserepesa, ki z izkušnjo migracij raziskuje kulturno identiteto, pripadnost in občutek doma, zvečer pa bosta na sporedu še dve plesni predstavi, Shizen'na in festivalska produkcija Sopotja.
Tjaša Gajšek





