Oktobra se je v ljubljanski Galeriji P74 ob svoji 50-letnici delovanja predstavil misteriozni kolektiv OM produkcija, ki se sam izogiba konkretnim definicijam, v literaturi pa se ga obravnava v okviru alternativnega ali eksperimentalnega filma. Razlog za to je predvsem njihovo ustvarjanje v poznih 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je kolektiv predstavil tudi prvi slovenski eksperimentalni celovečerec z naslovom Kumbum.
Zmotno bi bilo ob obletnici pričakovali retrospektivno razstavo, saj smo iz obrazstavnega besedila izvedeli, da je šlo za galerijsko predstavitev reciklirane novitete grupacije Drvarnica, ki je opisana kot anonimni kolektivizem, ki ga ne moremo zares definirati, saj njen raznovrstni opus omogoča različna dojemanja, hkrati pa reagira na aktualno družbenopolitično in kulturno dogajanje. Njen namen je gledalca spodbuditi k razmišljanju na podzavestni ravni. Kolektiv trdi, da v primeru natančne definicija Drvarnice njen obstoj ne bi bil potreben. Umetniki se običajno združujejo v kolektive bodisi zaradi skupnih idej, ciljev, estetike, družbenopolitičnih pogledov in konec koncev tudi zaradi ekonomskih olajšav.
Umetniki se združujejo v kolektive zaradi skupnih idej, ciljev, estetike, družbenopolitičnih pogledov in tudi zaradi ekonomskih olajšav
Pomembno je dejstvo, da se v takih združenjih poudarja kolektivno delovanje skupnosti in ne individualnost ene osebe. To je pri OM produkciji dodatno stopnjevano z anonimnostjo. Slednja sega do te mere, da ne vemo niti, kdo je avtor obrazstavnega besedila - ali je to kurator ali umetnik oziroma kolektiv, niti ne vemo, kdo je razstavo kuriral. Neznani ostajajo tudi člani kolektiva in njihova resnična imena, poleg tega obstaja tudi ideja, da bi lahko za imenom stala samo ena oseba.
Osebna izkaznica
Ema Muhič je magistrica umetnostne zgodovine. Med študijem se je ukvarjala predvsem z raziskovanjem srednjeveške arhitekture na Slovenskem. Med delom v Dolenjskem muzeju pa je imela priložnost spremljati preplet med razstavami, ki predstavljajo tako zgodovinsko dediščino kot sodobno umetniško produkcijo.
Nedefiniranost oziroma fluidnost je značilna za OM produkcijo, saj o njej zagotovo vemo le, da je nastala leta 1975 v Ljubljani, kasneje pa je svoje delovanje preselila v Koper. Za svoja dela je prejela številne mednarodne nagrade. Dela na obravnavani razstavi v Galeriji P74 so bila izbrana iz različnih obdobij njihovega delovanja in v različnih medijih. Podpisana pa so bila z naslednjimi imeni: Gorgonij Ftičar, Leonida Hudopisk, Najdenko Uduč, Jožefina Gartenzwergl, Januaria Servadio, Ridi Kunst, Henrik Juntes, Gitica Bombardelli, Bogomila Narandja, Biser Nasir, Frančiška Knoblehar, Bettina Zonenšajn, Vigred Mraz, Rafaela Kimeswanger, Ljutvija Najžer, Opa-Magdalena Kredar, Metana Gode, Gvido Mramor, Liberio Abrahamsberg in Josipina Frahm.
Razstava se je začela že na manjšem hodniku, kjer je obiskovalca pozdravilo delo Začetek 50 koncev, kjer gre za rokopis poigravanja z besedno zvezo: "začetek 50, koncev; konec 50. začetka; 50 začetkov koncev; 50 koncev začetka". Do igre je prišlo tudi v prostoru, saj je na nasprotni steni stala fotografija, podnaslovljena s 50 koncev začetka. Na obeh koncih hodnika so bila ogledala, v okviru dela Resničnost resničnosti, kar je v prvi vrsti gledalcu omogočilo, da opazuje sebe, vpetega v razstavo, in umetniška dela sama, v drugi vrsti pa so ogledala omogočala pogled z različnih zornih kotov in popačenje prostora ter del. Ravno to je gledalca ob vstopu nekoliko predramilo in mu dalo učinek popačenega prostora - ali, bolje rečeno, popačene resničnosti.
V nadaljevanju je obiskovalec vstopil v sobo, kjer sta izstopali deli Imenik sotrudnikov OM produkcije in Dvigalo pod hribom. Pri prvem delu gre za fototapeto, ki se je razprostirala čez celotno steno. Drugo delo je bila projekcija filma, kjer je obiskovalec imel prvoosebni pogled na vožnjo po primorskih cestah. Film je bil formalno razdeljen na dva dela, tako z dvema sočasnima kadroma kot z dejstvom, da je bil vsak od kadrov še prezrcaljen, kar je tvorilo učinek gledanja skozi kalejdoskop. Posebno vzdušje je dodala še ambientalna glasba s pridihom bližnjega vzhoda, kar je zaokrožilo občutek popačene resničnosti. Obiskovalec je lahko razmišljal, ali ga film res vodi po primorskih cestah - ali je prizor dodatno percepcijsko manipuliran tudi zaradi efekta glasbe. Hkrati je bil film delno projektiran na sosednjo fototapeto, kar je deli povezalo prek gledalske izkušnje halucinacije, prepletene z neznanimi imeni na tapeti.
Sosednja soba je nudila kontrast, saj je bila skoraj popolno zatemnjena, vsebinsko pa se je navezovala na prejšnji. Ob vstopu so bile razstavljene manjše fotografije z zrcaljenimi motivi arhitekture, narave ali figuralike - s skupnim ozadjem neba. Zrcaljenje teh oblik je pripeljalo do njihove transformacije v nove kompozicije. Bolj je izstopala projekcija filma Naslednji film – Točno opoldne (Hommage filmu Točno opoldne Freda Zinnemana) iz serije Dislocirano tretje oko. Izvedena je bila z dvema projektorjema. O delu nam več pove skrbnik Muzeja OM produkcije v intervjuju z Majo Kranjc, ki je bil sprva objavljen v reviji Kino-integral! 11/12, nato pa še kot samostojna publikacija. Namen izvedbe z dvema projektorjema je, da je na vsaki predstavitvi projekcija drugačna. Vsebina filma tematizira kamero kot podaljšek človekovega telesa – tako fizičnega kot duhovnega. Obiskovalec je ta občutek dobil tudi brez branja besedila, saj je bilo opazno, da je vsebinsko formalno bila spet v ospredju vožnja z avtomobilom, vendar z drugega zornega kota, ki kaže le mimobežne trenutke vožnje in jih popači.
Čeprav je bilo pojasnjeno, da ne gre za retrospektivo, je razstava vseeno prikazala raznoliki opus OM produkcije s prepletanjem del iz začetkov kolektiva do bolj sodobnih del. K razstavni izkušnji bi doprinesla večja dimenzija fotografij v drugi sobi ali pa boljša osvetlitev, da bi si gledalec lažje ogledal dela in napisne tablice. Ob tem se ponovno postavi vprašanje, ali je bila taka izvedba s strani umetnika/kuratorja namerna in kaj doprinese k razstavi kot celoti. Spremno besedilo razstave je dalo kratko, a kompleksno predstavitev OM produkcije, ki je vzbudilo željo, da poiščemo dodatne informacije o kolektivu. Ta s svojo anonimnostjo in misterijo obstoja vzbudi dvome in vprašanja ter ponudi odskočno desko, da med ogledom razstave začnemo razmišljati o resničnosti resničnosti – temi, ki predstavlja rdečo nit razstave od začetka do konca. S tem je bil dosežen tudi cilj Drvarnice: želja, da gledalec razmišlja na podzavestni ravni.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike in vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
