Kakšen je v resnici blišč baleta

Slovenski balet letos praznuje sto let. Septembra 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen prvi profesionalni baletni ansambel. Baletu je v teh letih uspel visok vrhunski skok, po odrih se vrtijo izjemne klasične in sodobne predstave, dosegel je mase gledalcev, navdušenje žanje doma in v tujini. Plesalci in predstave so deležni laskavih pohval, vabljeni so na prestižne odre velikih baletnih hiš. A četudi je slovenski balet svetovno odmeven, ugleden, vrhunski in je nenehno v vzponu, status baletnika tega blišča ne odraža. Izpostaviti je treba raven skromnih pokojnin, socialne varnosti in bornih proračunov za uprizarjanje, kritičnih točk pa je še nekaj. Koliko se je v letošnjem Cankarjevem in baletnem letu spremenil nekako cankarjanski položaj profesionalnega plesalca, če sploh kaj, in kako je bila in še bo zaznamovana okrogla obletnica?

V podrejeni poziciji oziroma (ne)enakopravni

"Balet je specifičen poklic že zato, ker je poklic mladih. Poleg tega je baletni plesalec 'poklican', kajti brez prirojenih dispozicij se zanj ne moremo izšolati. Umetnik je 'poslan', ni narejen. In baletni plesalec je umetnik in umetnina obenem," ekskluzivnost poudarja Tomaž Rode, plesalec in predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije. Telo, ki mora biti mlado in hkrati instrument s posebnimi lastnostmi, je pomemben element, ki mu sistem odvzema polno vrednost, meni Rode. "Status baletnih plesalcev pri nas je v nekoliko podrejeni poziciji vizavi ostalih umetniških poklicev, pa tudi nerazumevajoč s strani tistega dela politike, ki se odloča na podlagi mnenja 'za vse enako', ker se na umetnost ne spozna in bi ravno zato morala prisluhniti stroki. Naj enakopravnost vseh raje zagovarjajo v primeru visokih plač, spodobnih pokojnin itd. Ne pa že tako šibke in majhne skupine, saj je v Sloveniji le okoli 70 profesionalnih baletnih plesalcev, postaviti skoraj na rob tistega, kar je še sploh razumljivo."
Glavna problema sta dva, upokojevanje in izobraževanje. "Baletni plesalec že od rane mladosti, se pravi z vstopom v osnovno šolo, in potem dalje opravlja dve šoli hkrati. Aktivno profesionalno kariero prične tedaj, ko se večina drugih šele odloča, kaj bo v življenju pravzaprav počela, izredna fizična in psihična obremenjenost pa ga nekje med 40. in 50. letom življenja postavi pred dejstvo, da pri teh letih ni več kos izjemnim fizičnim naporom. Vsaj ansambel potrebuje starejše, izkušene baletne plesalce, vendar zahtevati od njih izjemen fizični napor po 45. letu starosti je nespoštljivo. Zato bi baletni plesalci morali biti deležni posebne obravnave," je prepričan Tomaž Rode.
Kariera baletnikov je seveda kratka, podobno kot kariera vrhunskih športnikov, finančne razlike pa so precejšnje. Ker je pokojnina profesionalnih baletnih plesalcev borih 500 evrov, se baletniki s težavo upokojujejo, povprečna starost baletnih zborov je visoka, precej nad 40 let, mladi pa ne dobijo zaposlitev. V ansamblih je veliko prekarnih plesalcev. Velja še omeniti, da tudi strokovne nagrade s področja baletne umetnosti, torej Lydie Wisiakove ter Pie in Pina Mlakarja, ne prinašajo denarja, ampak le čast. O zneskih športnih nagrad se ve, da so lahko bajni.

Kriza od 2001 do 2016 in pasivno ministrstvo

"Plačila za tako zahteven poklic so nespodobna, nespoštljiva. Sila sem razočaran nad tem, da je nekdanja država (Jugoslavija) umetnike, predvsem pa baletne, znala ceniti mnogo bolj kot današnja (Slovenija). Od osamosvojitve do danes se je spremenilo sila malo. Od leta 2001, ko je bila ukinjena beneficirana delovna doba za baletne plesalce, so šle stvari na slabše," je kritičen Rode. Društvo baletnikov in sindikat Glosa se od leta 2009 intenzivno trudita sooblikovati pokojninsko zakonodajo in državno visokošolsko izobraževalno inštitucijo za baletnike, vendar se izjemno počasi premika, ocenjuje predsednik društva. "Pozitivni dosežek je bil povišanje dodatne delovne dobe za baletne plesalce leta 2016 z dotedanjih 15 mesecev na 18 mesecev delovne dobe za leto dela. Vendar kaj to pomeni, ni povsem jasno. In kaj je s tistimi baletnimi plesalci, ki so delovali v letih med 2001 in 2016?"
V tem času se je v vladi zamenjalo osem pristojnih ministrov. Aplavza za izboljšanje položaja baletnika si ne zasluži nihče. Tudi zdajšnje ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Dejan Prešiček, v svečanem letu ni naredilo nič konkretnega, učinkovitega, čeprav prvak baletnega društva trdi, da kulturni resor ni vreden obsojanja, ker se vselej zatakne na delovnem in kasneje na finančnem ministrstvu. Kulturno ministrstvo se zaveda situacije in priznava, da pokojnine plesalcev ne odražajo njihovega velikega prispevka na področju plesa. A je vse, kar napovedujejo, dialog za izboljšave in prizadevanje, da bi za izjemne dosežke umetnikov in znanstvenikov uzakonili dodatke k pokojninam. Spomnijo še na detajl, da so "v preteklosti uredili poklicno zavarovanje, s katerim smo povišali prispevno stopnjo poklicnega zavarovanja ter dodano dobo s 1/4 obdobja na 1/2 obdobja".

Tretjina prekarcev in projekt prekvalifikacije

Obstaja le (pre)draga Alma Mater Europaea

Predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije izpostavi še eno perečo temo - šolanje. Konservatorija v Ljubljani in Mariboru veljata za dobro srednješolsko izobrazbo, tudi višja stopnja obstaja. Z odpiranjem zasebnih šol se balet odpira, popularizira in omogoča izobrazbo širšemu krogu otrok in odraslih ter tako večji nabor potencialnih profesionalcev. Za to je treba imeti denar. Baletniku v primerjavi z drugimi umetniškimi poklici "edinemu ni omogočeno izobraževanje na visoki stopnji. Čeprav poteka visokošolski študij za baletne pedagoge na privatni univerzi Alma Mater Europaea, za katerega pa morajo plesalci mastno plačevati in se zato zanj odločajo redki," sklene Tomaž Rode in s tem poudari, da bi za visoko šolo morala poskrbeti država.