(INTERVJU) Nataša Konc Lorenzutti: Disciplino treniram, a v njej še nisem tekmovala

Nekajkrat sva se pogovarjali ob vaših knjigah, ki so bile nominirane za večernico. Ampak zmeraj so bile prozne. Krajše ali daljše, povesti ali romani ...  Ko sem odprla Priročnik za prelisičenje, pa sem se začudila: same pesmi!

"Tudi sama sem prijetno presenečena, da je žirija prepoznala kakovost v moji pesniški zbirki, saj mi je bilo doslej vedno zelo nerodno, če me je kdo javno predstavil kot pisateljico in pesnico. O, ne, kaj bi na to, drugo, rekli pravi pesniki, sem si mislila. Kot da bi šivilja poskusila delati čevlje in se ob tem bala, kaj bodo rekli čevljarji. No, kar je mojim proznim delom in tem pripovednim pesmim skupnega, je zgradba z izhodiščem, zapletom in razpletom. Vedno, ko snujem leposlovno delo, pripovedujem zgodbo."

Je bil "prestop" nameren ali spontan? 

"Ni bil prestop. Disciplino že nekaj časa treniram, a doslej nisem še nikoli tekmovala v njej. Pesmi sem objavljala samo v revijah in nekaj malega v slikanicah."

Aha, seveda, v knjižni obliki sem našla pesniške Krilate in kosmate basni, revijalnih objav pa nisem preverila. V vsakem primeru pa to zahteva ob nespornem literarnem talentu tudi verzifikacijski talent. Kako ste ga mojstrili? To niso enostavni verzi in ne enostavne rime ... 

"Prve poskuse, pred dvajsetimi leti, so mi pri Cicibanu zavrnili, ker takrat še nisem imela občutka za ritem in metrum pa tudi spretnosti v iskanju rim ne. Ker pa nisem odnehala in sem veliko brala pesmi tistih sodobnikov, ki jih imam za najboljše, ter se tudi pustila voditi urednikom, sem s treningom razvila v sebi nekakšen fundus, iz katerega mi skačejo rešitve, ko se močno zberem, ko neusmiljeno premetavam zloge in ob tem ves čas verjamem, da bom našla tisto, kar iščem, in izpeljala dramski lok."

Basni smo pri vas že srečali, "krilate in kosmate", in tudi takrat ste se jih lotili v paru z Marjanom Mančkom.  

"Motive za Krilate in kosmate basni sva z Marjanom Mančkom izbirala v zakladnici slovenskih ljudskih basni, ki se od živalske pravljice razlikujejo v tem, da vsebujejo nauk, čeprav je ta lahko skrit. Večino basni je takrat izbral ilustrator in jih najprej skiciral v štirih risbah, jaz pa sem na podlagi teh prizorov zgradila zgodbo, ki jo je on potem dokončno ilustriral, še vedno v štirih slikah. Za delo je prejel priznanje Hinka Smrekarja. Mojih verzov takrat strokovna javnost ni uvrstila v kake tekmovalne izbore, saj so bili še precej začetniški. Zorenje literarne spretnosti pač ni proces, ki bi se ga dalo umetno pospešiti, kakor pri bananah, ki zelene prispejo čez morja in potem na hitro porumenijo v nekakšnih komorah, kjer jim dovajajo poseben plin."

Podnaslov oziroma zvrstna oznaka Priročnika za prelisičenje je "pesnitve po motivih ljudskih pravljic iz Rezije". In sva pri Reziji. Tako malo Slovencev je najbrž bilo tam, pa tako je obogatila našo literaturo in kulturo, ne?

"V Rezijo sem prvič vstopila pred kakimi osmimi leti, s kolesom iz Soške doline čez Učjo in prelaz Karnice. Mislila sem, da se mi sanja, ko sem po spustu v dolino zagledala kažipote z imeni vasi: Ravanca, Bila, Solbica, Njiva, Osojane, bilo je podobno, kot da bi našla svoje prve čeveljčke, pred mano je oživelo pravljično živalsko ljudstvo, ki sem ga poznala iz otroštva: lisica, volk, zajec, grdina, rusica. Tudi Muzej rezijanskih ljudi (Muzeo od tih rozajanskih judi), ki je bil takrat nova pridobitev skupnosti, me je začaral. Po tistem sem se še vračala in srkala to vznemirljivo kulturo, ki je zmes romanskega in slovanskega, pa vendar tudi moja, ker je tako močno vtkana v moj spomin."

Ste jo iskali tudi v spisih Milka Matičetovega?

"Motive sem nabrala v zbirki pravljic z naslovom Zverinice iz Rezije (MK, 2010, prvič je izšla 1973), 'ujel in udomačil Milko Matičetov'; edinega, ki izvira iz Beneške Slovenije, o lisici in ježu, pa v knjigi Slovenske basni in živalske pravljice (MK, 1975)."

Če samo pomislimo, kako pomembna je Rezija za slovensko  pravljično krajino, kakšen vir je za Anjo Štefan, za vas ...

"Anja, ki je moja vzornica in prijateljica, ne črpa samo iz rezijanskega, ampak iz različnih izročil, ki gotovo pronicajo tudi v njeno avtorsko pisanje. Če imate v mislih njene objave ljudskih pripovedi, pa je to samosvoje poglavje. Anja namreč ni samo izjemna književnica, temveč tudi strokovnjakinja folkloristka. Jaz pa ne. Iz ljudskih pravljic sem vzela motive in jih prestavila v današnji čas, si izmislila dialoge in monologe ter si dovolila sodobne, avtorske interpretacije."

Naše generacije so imele znamenito lutkovno predstavo Zverinice iz Rezije Tineta in Brede Varl, ki je doživela televizijsko priredbo, zdajšnje generacije lahko pridejo do zverinic s poezijo. Dobro je, da ostajajo z nami iz roda v rod.

"To je bila čudovita stvaritev, ki smo jo gledali kot serijo na televiziji, še vedno imam v spominu melodijo iz uvodne in odjavne špice, otroci moje generacije smo vedeli za daljno, skrivnostno Rezijo, takrat so tudi še prihajali Rezijani po vaseh s kolesi, brusili so škarje in nože, tega se živo spomnim. Danes večina mladih Rezije ne pozna."

V vaših basenskih pesnitvah je – kot nam dobro nakaže že naslov – v središču lisica.  Zakaj, mislite, je tako priljubljen basenski lik?  "Zvitost" je seveda lastnost, ki je lastna človeštvu na vseh nivojih, v zasebnih in zlasti v družbenih sferah, a seveda ni edina ...

"Da bo lisica osrednji lik, sem se odločila že v izhodišču, saj sem najprej izbrala dvanajst motivov z lisico in ob tem skušala vplesti čim več različnih zverinic, s katerimi se ta posrečena dama zapleta. Zanimivo je tudi rezijansko poimenovanje živali: divje so zverinice, domače pa živinice."

Lisice v vašem "priročniku" goljufajo, se okoriščajo s tujim delom ... Ob tem jih nič ne peče vest.  Takšnih likov nam v sodobnosti ne manjka, najbrž jih je vedno več. Ste se zato odločili za te basni? 

"Ne ravno zato, je pa vedno vsemu, kar pišem, primešan ščepec ironije. Če so ljudje, ki so živeli v zaprti dolini in niso imeli ne radia ne televizije, da bi vedeli, kaj se dogaja v širnem svetu, znali tako dobro naslikati lik neke zgage, ki povsod meša in vozla štrene, pomeni, da se v človeških skupnostih vedno pojavljajo takšni tipi, ki povzročajo zdrahe. Včasih pa s pretkanostjo uženejo tudi kako svojo konkurenco, kajti celo tisti, ki niso ravno pošteni, se radi sklicujejo na vrednoto poštenja in so zelo razboriti, kadar so sami zapeljani v prevaro ali krivico."

Zdi se mi fino, kako ste posodobili kontekst: na par mestih, s par domislicami ste dali vedeti, da smo v našem času (recimo z "oglasi", zvezdništvom itd.), niste pa s tem pretiravali. Kako lovite mejo?

"Začutim jo. Točno vem, kje bi jo utegnila prestopiti. Ne maram namreč preočitnih, neposrednih namigov na resnične osebe in resnične afere iz naše močno začinjene stvarnosti.

Nočem torej, da bi v Mančkovih prašičih kdo videl ljudi z imeni in priimki. Zdi pa se mi posrečeno, da nekateri liki predstavljajo človeško sorto, ki uspeva tudi, ko druge sorte hirajo zaradi podnebnih sprememb in škodljivcev."

Proti koncu knjige se pokaže, da lisica (zvitost, brezobzirnost, pohlep ...) vseeno ne zmaga vedno. "Priročnik" pokaže tudi primere prelisičenja lisice. Zajec jo premaga z odločnim bojem za pravico in z javno razgrnitvijo krivice, jež pa tako, da ubere njene metode.  To sta različna oziroma nasprotna nauka pravzaprav, ne?

"Ali ni tudi vam v zadoščenje, da jih malo dobi po glavi? Samo da ni preveč. Da ni ravno smrtna kazen."

Na koncu pa naj povem, da se mi zdijo vsi liki, vse živali zelo simpatične. Lastnosti in dejanja so eno, način ubeseditve pa naredi svoje. Tekst se mi zdi na več mestih zelo duhovit, za kar vam čestitam. Tudi zaradi tega je odločitev za ilustracije Marjana Mančka zelo na mestu, bi rekla. Basnim doda nekaj zabavnega sodobnega konteksta in satirične kritike, ne?

"Nikoli ne vem, kaj sem naredila in kako izpade, še manj pojma imam o kakovosti lastnega dela, zato se čutim neizmerno počaščena, ko nekdo opazi stvari, ki so terjale ogromno tehtanja, premisleka in jezikovnih akrobacij. Marjana Mančka sem sama želela za ilustratorja teh prigod. Dodal je ravno prav satire, se mi zdi, tudi z nekaj drznimi stripovskimi oblački, za katere si je sam izmislil tekst, popravek pa sem predlagala zgolj za enega izmed njih, kar je kolega Manček takoj upošteval."