(GLEDALIŠKA KRITIKA) Mrak za nazaj in naprej

"Neverjetno, kakšna stigma se še vedno drži življenja in dramatike Ivana Mraka (1906-1986), ki po splošnem prepričanju številnih gledaliških ustvarjalcev in teatrologov še naprej velja za 'neuprizorljivo', njegovi življenje in delo pa sta pogosto zasmehovani kot nepomemben kuriozum ali zreducirano na 'osebno zgodbo', ki nima širših posledic za naš kulturni prostor," je odlično študijo v gledališkem listu k Mrakijadi uvedel soavtor priredbe in dramaturg Tibor Hrs Pandur.

Niti ene Mrakove drame nisem videla na odru, pred četrt stoletja sem prebirala zadnji poskus obuditve njegovega dela v zbirki Kondor in naletela na delčke edine posvetitve Mraku, ki ni bila vsaj malo ironična, Kermaunerjeve. Nima smisla tajiti, zdel se mi je neuprizorljiv. Nisem se mogla prebiti skozi himnično tragiko z arhaičnimi in privatno zasukanimi besedami in mislimi. Zato sem tudi od Nine Rajić Kranjac, ki je dokazala, da zna narediti odrski praznik tako iz svetovno pripoznanih velikih besedil kot iz (slovenskih) kuriozumov, pričakovala bogato orkestracijo, uprizoritveni žur, ne pa globinske razsvetlitve mraka.

Mrakijada uprizarja trilogijo Stari Rimljan, Sinovi starega Rimljana in Razsulo Rimljanovine. Začne se s koncem prve svetovne vojne in konča s koncem druge. Prvi del se konča s smrtjo očeta, ki ne more prenesti, da bi njegova gostilna prešla v roke brutalnih nemoralnih mešetarjev, drugi del s smrtjo sina, ki je premoženje zafrčkal. V tretjem delu, napisanem že konec leta 1945 - torej gotovo prvem tekstu, ki je problematiziral povojni revolucionarni teror, celo dachauske procese -, se najmlajši sin Ferdi ubije sam, ker ne želi sodelovati v vsesplošnem obračunavanju.

Marsikatera slovenska velika zgodba se pripoveduje ali dogaja v krčmi. Je (bila) pač eden redkih javnih prostorov, prostorov srečevanj, izmenjav, trkov. Krčmar je vsaj zaradi Kantorja, kralja na Betajnovi, tudi med osrednjimi liki slovenske dramatike. V najbolj avtobiografskem Mrakovem dramskem delu je gostilna v središču že naslovu, in že tam povečana s historičnim kontekstom: njegov oče je kupil gostilno v Rimski ulici in jo imenoval Pri starem Rimljanu. Z naslonitvijo na tradicijo ji je pripisal čast in pokončnost, se zdi, in takšno izbiro je s svojim kodeksom po najboljših močeh potrjeval. Mrak pa ji je naložil še drugačno zgodovinsko pezo: v usodi gostilne je želel izpisati sočasno (veliko) slovensko zgodbo. Zgodbo o razsulu družine je zastavil kot priliko o razpadu moralnih in etičnih vrednot, sago o tem, kako sta poštene in/ali nedolžne posameznike požrla kapital in/ali politika. Mrakova gostilna je tako res, kot pravi eden od dobrih dodatnih štosov v predstavi, Slovenska nacionalna gostilna - SNG.

Zasidranost v gostilni je tudi definirala odrski promet. V Mrakijadi se ves čas kuha, peče, žge, je, pije, pretaka vino, čisti, prezračuje, računa ... Uprizoritvena ekipa je izbiro utemeljila tudi z željo, da bi povečala pri Mraku minorno vlogo žensk. Z nekaj solo točkami in z zborovsko dialektiko je res izpostavila problematizirano, nikakor ne idealizirano ali romantizirano ženskost, "gospodinjska" komponenta pa med temno zgodbo in težke besede vendarle vnaša nekaj topline. Predvsem pa nenehna ženska in moška agilnost - ob sočasnosti, stapljanju zgodbenih in časovnih ravni, menjavanju vlog ... - docela zapolnjuje oder. Glasba, koreografija, kostumografija, osvetljava dajejo režiji popolno nevidno podporo, na pravih mestih pa skrbijo za duhovite izstope in odmike.

V Mrakijado so vključeni tudi deli drugih Mrakovih dramskih in drugih tekstov, sentence iz dnevnikov in iz avtobiografije z naslovom Ivan O. Tako so dobili nekaj najbolj pomenljivih, polnih misli in zgradili zapomnljive prizore. Takšne so besede dramatika o(b) očetovi smrti, takšno je dramatikovo primerjanje lastne veljave z največjimi slovenskimi in svetovnimi mejniki. Zagotovo drži, kar tudi piše v analizi Tiborja Hrsa Pandurja, da je pri nas že samo javno izražanje ambicij po ustvarjanju največjih del umetnosti zasmehovano. Slovenski avtor, ki si upa trditi, da je enako dober kot Cankar ali Prešeren?! Slovenski avtor, ki se meri z Goethejem in Schillerjem?! Tega ne bi odpustili nikomur, čeprav vsi vemo, da je ustvarjalna samoutvara intimno zelo pogosta, če ne do neke mere celo nujna. Mrakijada to uprizori dobesedno s samozadovoljevanjem oziroma merjenjem dolžine in potence, bi se reklo. Verjetno gre za eno najboljše argumentiranih "golih scen" v sodobnem slovenskem gledališču.

"Peturna predstava" zveni zastrašujoče, pa vendar si gledalka/gledalec še v pavzi po drugem delu reče, da ni niti minute predolga. Po zadnjem delu pripomni, da bi lahko bila par deset minut krajša. Pa ne zato, ker je tretji del najdaljši, temveč zato, ker se zdi kak sicer enako odlično izveden prizor nepotreben. Vendar to ne zmanjša pomena Mrakijade. Hvalevreden je vsak resen poskus iskanja pomembnega v dramskem korpusu in ta uprizoritev nekatere Mrakove like izpostavi oziroma vzpostavi kot polne dramske junake. S krivdo obremenjena pokončnost Starega Rimljana, popolna amoralnost mešetarja Beštra ali uporno nesodelovanje v družbeni ekonomiji, kakršno udejanja Ferdi, so vsekakor drže in osebnosti, ki si jih velja zapomniti in vpisati v družbeni spomin. Torej smo dobili več kot samo razposajen dokaz, da je mrakovščino mogoče izgovarjati in igrati. Zato si ta uprizoritev - spodobi se in pravično je, da je v osrednji nacionalni Drami - res zasluži epski naslov.