Matic Majcen
Prestižni dogodek se je odvil v partnerstvu z La Milanesiano, kulturnim festivalom, ki ga je leta 2000 ustanovila italijanska avtorica, založnica in filmarka Elisabetta Sgarbi. Festival je sicer primarno, kot sugerira že ime, nastanjen v Milanu, a pogosto gostuje tudi v drugih mestih. Elisabetta Sgarbi je v uvodnem nagovoru izrazila svoje veselje nad prihodom v Gorico, kjer so ji sicer prav lani podelili nagrado Sergio Amidei za njen prispevek k filmski kulturi. Dogodek v gledališču Giuseppe Verdi v Gorici, naslovljen Inteligenca meja, je napolnil dvorano, v kateri se je zbralo okoli 500 gledalk in gledalcev, med številnimi Slovenci tudi letošnji dobitnik Prešernove nagrade Dragan Živadinov, ki ga je Sgarbi omenila v svojem nagovoru.
Film ima moč, da preseže nasilje
Osrednji govor večera je sicer imel italijanski pisatelj in akademik iz Trsta, stalni kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo Claudio Magris, ki je v čustvenem pozivu opozoril na današnje stanje duha, ki ga zaznamujejo vojne, bliskovit razvoj tehnologije in prepad med generacijami, zaradi katerega se po eni strani starejši počutijo vse bolj osamljeni in odtujeni od sveta, mladi pa zato pozabljajo lekcije, ki nas jih je naučila zgodovina. "Prvič po dolgem času imamo pred sabo generacijo otrok, ki živijo slabše kot njihovi starši," je opozoril Magris.
Najtežje pričakovan del dogodka pa je seveda bilo gostovanje Aleksandra Sokurova. Ruski filmski režiser, dobitnik zlatega leva za film Faust v Benetkah leta 2011, se je na odru pogovarjal z rusko-italijansko kritičarko in prevajalko Aljono Šumakovo. Štiriinsedemdesetletni režiser je uvodoma izpostavil vlogo kina v 20. stoletju kot fenomena, ki je združil ljudi. "O duhovnih temah nam je dovoljeno razmišljati samo, kadar smo sami, ne pa, kadar smo skupaj. Gledališče in nato kino sta v polnih dvoranah, kakršna je ta danes, uspela združiti veliko ljudi. Po takšni izkušnji bomo dvorano zapustili drugačni, kot smo vanjo vstopili."
"Prvič po dolgem času imamo pred sabo generacijo otrok, ki živijo slabše kot njihovi starši"
Kot pravi Sokurov, ga je njegovo dolgoletno obiskovanje največjih filmskih festivalov marsikdaj negativno presenetilo. "Vedno me je šokiralo, koliko nasilja je v kinu deležno občinstvo. Zato sem želel tej nasilni kinematografiji odgovoriti z nečim drugačnim. Pomembno je, da se človek svoje preteklosti spominja s hvaležnostjo in toplino. In film je tisti, ki ima moč, da lahko preseže nasilje in agresijo."
Nesrečen človek je tudi nevaren
Režiser danes bolj kot kdajkoli prej poudarja pomen dialoga, ki ga je tudi sam raziskoval v svojih filmih, denimo v prebojnem celovečercu Mati in sin iz leta 1997. "V našem življenju obstaja trenutek dramatičnosti, namreč adolescenca. In če mati svojim otrokom ni vcepila pomena dialoga, bo njihova žalost v tem prehodnem obdobju večja. Goethe pa nas opominja, da je nesrečen človek tudi nevaren."
Tako kot Sgarbi je tudi Sokurov izpostavil prepad med generacijami, od koder izvira velika nevarnost današnjega časa. "Starejše generacije ne poslušajo novih in to zlo se kot oblak dviga nad nas. Dokler bo obstajala človeška civilizacija, bo njen smisel ostal enak. Humanistične vrednote morajo prevladati, saj so primarni zaklad naše evropske in krščanske civilizacije," je povedal režiser.
Po dokaj kratkem, pol ure trajajočem pogovoru si je občinstvo v polni dvorani ogledalo še dva kratka filma Aleksandra Sokurova, Večerna žrtev (1987) in Elegija poti (2001).
