Aplavz in potem nič več

Debato o moči sodobne uprizoritvene umetnosti in njeni družbenopolitični angažiranosti sta v sredo pripravila Društvo za sodobni ples Slovenije in Platforma sodobnega plesa (Plesna izba Maribor) v sodelovanju z II. gimnazijo Maribor, kjer se je razprava tudi odvila. Dijaki so poslušali (pa tudi spraševali) Dragano Alfirević, plesalko, koreografinjo, koordinatorico mednarodne platforme Nomad Dance Academy ter sokuratorico in soproducentko Cofestivala, Lejo Jurišić, plesalko, koreografinjo in plesno pedagoginjo ter umetniško sodelavko festivala Spider, in Uroša Kaurina, igralca in performerja, člana Lutkovnega gledališča Maribor in umetniškega sodelavca zavoda Moment.
Okroglo mizo je povezovala Alma R. Selimović, producentka pri zavodu Bunker in umetniška vodja festivala Drugajanja. Preden se lotimo umetniškega angažmaja in točk boja, je izpostavila, moramo razumeti trenutno stanje, ki je kompleksno in tudi daleč od tega, da bi bilo vse črno-belo. Ni se spremenila le družba - in to radikalno, ampak tudi ustroj umetnosti. V tej sferi ni več brezprizivnih avtoritet, kot sta to bila na primer režiser ali dramatik, pa tudi razmerja moči so drugačna. Teater se po njenem ne bori več le za družbeni angažma, temveč za pozornost publike. Strategije pri tem so seveda različne, kot primer navede aktualne maratonske predstave.

Da ne verjame, da bi to, kar se dogaja na odru, imelo poseben družbeni učinek, je dejala Alfirevićeva, prej bi celo lahko govorili o nemoči in impotenci takšnega forsiranja umetniških ciljev. Svoje predstave je nehala delati, ker se ji je zdelo, da je ta prostor kodificiran in ne ponuja dovolj angažmaja. Še vedno pa kurira na različnih festivalih, zato tudi ne verjame v to, da nič več ni možno, ampak sama preprosto nima nekih sredstev. Zdi se ji, da karkoli človek naredi, na koncu zmeraj ostane v nekem svojem svetu. Zgodi se aplavz in potem nič več. Gledališče sicer ponazori neki problem, ne prispeva pa nujno k njegovemu reševanju. Uprizoritvene umetnosti so jasno kodificirane, a potencirano estetiziranje onemogoča moč in konkreten vpliv. "V veliki meri gre za pomirjanje slabe vesti oziroma za sprenevedav občutek, da z določenim projektom izpolnjujemo svojo dolžnost, v resnici pa gre v veliko primerih zgolj za inercijo in zapolnjevanje praznega prostora. Večna estetizacija naredi meglo in nič ne reši," je še poudarila Alfirevićeva.
"Z umetnostjo se ne ukvarjam, ker mislim, da bom s tem izboljšala svet, rešila kite ali problematiko beguncev, ne nazadnje tudi nismo umetniki vedno krasni in popolni," pa je mladim sporočila Leja Jurišić. Kot bistvenega za svojo kariero je omenila Mateja Kejžarja, ki ji je predstavil, kaj ples sploh je. Telo je nekaj, kar ima neskončno možnosti, in ni važno, ali je "lepo, grdo, moško ali žensko, ali imaš debelo ali majhno rit, dolge ali kratke roke, vse je le kvaliteta. Plešem lahko, kot meni ustreza. Da začenjam razumeti telo na drugačen način, da lahko izražam svoje notranje občutke, ki jih imam do družine, sveta, sebe. Za mene je telo še vedno prva stvar, ki mi daje možnosti ali omejitve. Ni meja, ni ti treba več reči, jaz tega ne zmorem. Vse zmoreš na svoj način, a ljudje se težjega raje izognemo. To pa ne gre. V umetnosti se ukvarjaš tudi s tem, kar ni fajn. Še zmeraj sem prepričana, da predajamo informacije gledalcu z vsem telesom, ne le z besedami. Izkušnja odrskih uprizoritev je za to pomembna stvar. Zraven vsega je še kolektivna. Tudi če sediš v temi, so ob tebi druga telesa, ki komunicirajo med seboj."

Uroš Kaurin vidi probleme v svetu in tudi umetnosti v neenakosti, kapitalizmu, poziciji moči. In se sprašuje, ali je to, kar dela, namenjeno vsem, ali pa delajo umetnost le za privilegiran razred, ki jo lahko razume. "Rad bi verjel, da je to, kar delam, namenjeno nekomu, ki je hodil na II. gimnazijo ali na SERŠ. Nočem razmišljati o ciljnih skupinah in že sam način, kako delamo predstavo, kako komuniciramo in kako ta pride do gledalca, je zame družbenopolitični angažma. Ni važna tema, bolj forma," je še izpostavil Kaurin.