(INTERVJU) Anja Štefan: Ne znam pisati tako, da ne bi poslušala jezika

Med letošnjimi nominirankami za večernico ste edini, ki ste to nagrado že prejeli – in to prav z mišjo tematiko, za Drobtine iz mišje doline leta 2017. Mala miš, ti loviš (Mladinska knjiga, 2025) je nekakšno nadaljevanje tega sveta. Zakaj so prav miške tako hvaležne protagonistke? Kaj vam kot ustvarjalki ta mišji svet omogoča?  

"Nekaj časa se mi je zdelo, da lahko z mišmi gradim dovolj pester in zaokrožen svet. Da zlahka ustvarim mišje mesto oziroma vas, jih predstavim kot zanimive, zelo različne posameznice ali jih postavljam v skupnost. Ta hip imam sicer občutek, da sem se jih najedla. Trenutno se ukvarjam z drugimi stvarmi, morda se še kdaj vrnejo. 

Knjiga Mala miš, ti loviš je bila že v začetku mišljena kot sestrska knjiga Drobtinam iz mišje doline. V Drobtinah so pesmice in z Alenko (Sottler, ilustratorko, op. a.) sva pomislili, ali bi nama morda uspelo narediti še eno sorodno knjigo, vendar s pravljicami. Najprej sva načrtovali, da bi bila vsaka zgodba tako kratka, da bi bili zanjo dovolj dve strani. Toda silno težko je napisati tako kratke zgodbe, ki bile tudi dovolj zaokrožene. Zato sva pristopili drugače. Zgodilo se je izmenjavanje daljših pravljic s krajšimi in bolj bogato ilustriranih z manj ilustriranimi."

Tovrstna presečišča pri vas poznamo že od prej. Za Medveda in klobuk ter Štiri črne mravljice ste dejali, da so to drobne zgodbe, "pol prozne, pol pesniške", ki se raztezajo med modrostjo, humorjem in liriko. Tudi Mala miš, ti loviš stoji na tej meji. Kaj vam ponuja to presečišče, brisanje meja med poezijo in prozo? 

"Ko začnem pisati, nikoli ne vem, kam me bo peljalo. Nekatere pravljice se gradijo z bolj jasno zgodbeno strukturo – na začetku je nek zaplet, ki spravi junaka na pot, na poti se mu zgodi več ali manj zanimivih reči, temu pa sledi konec, ki prinese razrešitev. Druge pravljice imajo zelo malo zgodbe, zdi se mi, da predvsem gradijo neko atmosfero. Taka je recimo Zobna miška, za katero bi težko rekla, da ima dosti konkretnega dogajanja, je bolj opis tega, kaj miška na splošno počne. Središčna točka te pravljice se mi zdi mišji urok, ki mu je spredaj in zadaj dodanega nekaj mesa. Ne znam pisati tako, da ne bi poslušala jezika. Nikoli mi ni dovolj le dogajanje, ampak se mi samo od sebe zgodi, da med branjem zgodbe na glas iščem tudi lepe soseščine besed, lepa zvočna ujemanja." 

To in vaša pripovedovalska občutljivost ter znanje se čutijo tudi pri branju.

"Ne glede na to, kaj delam, si zraven vedno berem na glas. Pri tako kratkih zgodbicah, kot so te v Mala miš, ti loviš, to pomeni, da jih kar nekaj znam povedati na pamet ali pa znam na pamet vsaj določene odseke, ker so se tako lepo usedli. Sploh pesmice sestavljam tako, da si jih še in še ponavljam v glavi. Ravnokar sem delala novo uspavanko: prijatelj skladatelj mi je poslal napisano melodijo, jaz pa sem nanjo zlagala besedilo. To pomeni, da sem si jo kar naprej pela in iskala besede za posamezne verze, te verze sem zapisovala, potem pa med petjem spet poslušala, kateri od sestavljenih verzov mi najbolj samodejno pridejo iz ust – zdelo se mi je, da bodo tisti morda najbolj pravi."

O svojih pravljicah ste v preteklosti dejali, da ste še vedno pri drobnih živalskih, a da nekako čakate, da postanejo "človeške". Kje na tej poti ste danes?

"Sem že malo tam. Trenutno imam oddano še eno knjigo drobcenih živalskih pravljic, ampak hkrati imam napisanih že kar nekaj zgodb o teti Marjanci. Zelo si želim, da bi nastala knjiga duhovitih, nabritih zgodb o tej ženski nedoločne starosti, zreli, iznajdljivi, pogumni. Zgodbe, ki so o njej nastale do zdaj, so mi kar všeč in upam, da jih nastane še."

Je teta Marjanca rezultat zavestnega premika iz živalskega v človeški svet? Ste se torej, kot ste rekli, najedli mišk, najedli živali?

"Toda to še ne pomeni, da se živali kdaj ne bodo vrnile. Tudi pri ljudskih pravljicah, denimo pri Lisički sestrički, se mi je zdelo, da imam živalskih zdaj res že dovolj. Ampak potem se mi zgodi, da najdem eno, ki mi je fajn, in sem spet med njimi. Še druga reč je - ko nastopam v vrtcih za zelo majhne otroke, vidim, da jim z določenimi živalskimi pravljicami v hipu lahko pridem blizu. To je lepo doživljati. Z otroki sem veliko v osebnem stiku v šolah in vrtcih, zdaj pa še s svojimi vnuki. Če rečeš, da boš povedal pravljico o medvedu in miški, so v hipu s tabo. Otroka medved zanima kot tisti, ki je velik in močan, miška pa kot majcena in na videz nemočna, s katero pa bo na koncu skoraj gotovo vse v redu."

Omenili ste že Alenko Sottler, s katero sta ponovno sodelovali. 

"Drobtine iz mišje doline so doživele lep uspeh. Meni se je to že zgodilo pri drugih knjigah, Alenka pa je prvič doživela tak odmev ne samo kritikov oziroma odraslih ocenjevalcev, temveč tudi publike. Z miškami se ji je prvič zgodilo, da so se ji ljudje odzivali s komentarji, v katerih so ji povedali, katera jim je najbolj všeč, zanje so navijali, in se nanje na socialnih omrežjih odzivali že med Alenkinim ustvarjanjem. Zato sva bili obe za to, da delava naprej. 

Najina prepletanja so po eni strani zelo navdihujoča, po drugi pa tudi zapletena, saj ima vsaka močno ustvarjalno vizijo. Ko si začneva izmenjevati zamisli, sva še čisto skupaj, nato se razideva in vsaki do naslednjič možgani delajo naprej. Tako nastanejo reči, ki se včasih zelo lepo dopolnijo, včasih se pa razširijo do te mere, da vseh ni mogoče uporabiti. Za to knjigo sem napisala bistveno več zgodb, kot jih je nazadnje ostalo, in tudi Alenka je naredila nepregledno več ilustracij. Obe sva se morali odpovedati velikemu deležu svojega dela. Materiala je bilo ogromno, veliko tudi neurejenega. Alenka je po dveh letih ustvarjanja te knjige zbolela, ponovil se ji je rak, in v nekem trenutku je rekla, da mi predaja vse, kar je že narejeno, in naj sama končam knjigo. Nazadnje sem nekatere zgodbe pisala na ilustracije. Kombinirali smo različne fragmente, ki so ostali od študij. Zaradi takega procesa dela je tudi oblikovalski delež pri knjigi zelo velik."

Pri več preteklih delih ste neposredno črpali iz ljudskega izročila, iz zapuščine Milka Matičetovega. Mala miš, ti loviš je povsem avtorsko delo, a se zdi, da je duh ljudske pripovedi še vedno močno prisoten. To je najbrž neizogibno.

"Res je neizogibno. 30 let oziroma že vse svoje življenje živim tesno povezana z ljudskimi pripovedmi. Najprej kot otrok in poslušalka, zdaj pa že več kot 30 let kot nekdo, ki jih je najprej precej študiral, potem pa na različne načine pripravljal za objavo in pripovedoval. Počnem vse troje. To pomeni, da sem med ljudskimi pripovedmi kar naprej, ni daljšega obdobja, ko ne bi bila med njimi. Zato se samo od sebe zgodi, da se zalezejo noter, naj bo to motiv ali logika dogajanja. Tega sovplivanja se zavedam že dolgo in še pred nekaj leti sem ga pri svojem avtorskem ustvarjanju poskušala bolj cenzurirati kot zdaj. Zdaj tega več ne počnem, saj je ljudsko izročilo del mene. Vem, da nekatere izmed mojih zgodbic v določenih segmentih pridišijo po ljudskem, a hkrati vem tudi, da čisto take zgodbe ni nikjer drugje.  

Občutek imam, da se neka avtorska pravljica redko tako čvrsto usede v formo in je tako vsebinsko očiščena, kot se to lahko zgodi (niti zdaleč pa ne nujno!) pri dobrih ljudskih pravljicah. Ko se to zgodi, je velika sreča. Zelo bi si želela, da bi se mi to zgodilo večkrat. Zdi se mi, da so od mojih pravljic take Bobek in barčica, Mišek in miška ter delno Medved in klobuk. Mišek in miška je ena izmed pravljic, ki jih zaradi preveč materiala nisem mogla uvrstiti v knjigo Mala miš, ti loviš. Z urednico Ireno Matko Lukan in Jelko Reichman smo presodile, da bi lahko zaživela kot samostojna knjigica."

Ob prejemu nagrade Prešernovega sklada 2022 ste festival Oko besede, v okviru katerega se podeljuje večernica, izpostavili kot eno tistih prizadevanj, ki na področju mladinske književnosti puščajo močno sled. Letos festival poteka 31., večernica bo podeljena tridesetič. Kakšno sled oboje pušča vam osebno? 

"Oko besede je sijajna in tudi zelo smiselna pobuda, ki nam ustvarjalcem omogoča, da se med sabo spoznamo, da se ob predavanjih, okroglih mizah in med klepeti razgledujemo po svojem področju, da se skupaj poveselimo in zbližamo, ob podelitvi nagrade pa se učimo drug drugemu privoščiti uspeh. Seveda pa smo ljudje samo ljudje: včasih se znamo bolje uglasiti, včasih slabše, včasih so izbori tem in referentov bolj posrečeni in včasih manj, včasih so presoje žirij jasne, včasih manj. To je človeško. Bistveno je, da vsi skupaj stremimo h kvaliteti, strokovnosti in nepristranskosti. Predvsem pa celotno dogajanje opazno opozarja na naše področje v širšem kulturnem prostoru in to je velika reč."

Govorili ste o različnih občutkih ob knjigi, od dvomov do trdne vere vanjo. Kje na tej premici je bila pred izidom knjiga Mala miš, ti loviš?

"Za Drobtine iz mišje doline sem takoj zelo verjela, da smo naredili dobro knjigo. Pri tej pa sem bila zaradi porodnih težav, o katerih sem govorila, ob zaključevanju tako utrujena, da je nisem več znala čisto jasno videti. Tudi Alenka je bila precej negotova. Ko je knjiga izšla, sem s krajšim recitalom nastopala po knjižnicah – da dobim vtis, kako bi delo utegnilo živeti med ljudmi, in občutek je bil dober. Predvsem pa bo – kot vedno – čas pokazal, katere od teh zgodbic bodo bolj vztrajno živele in katere bodo brez škode potihnile. Vedno je tako. Tudi če se kot avtor trudiš dati od sebe le najboljše in stati za vsakim svojim besedilom, si moraš čez čas priznati, da imajo nekatera manj in druga več moči."