Tina Recek
Konec minulega tedna je javnost pretresel dogodek, v katerem je 49-letni Kranjčan, po naših podatkih Primož Z., ugrabil avtobus ljubljanskega potniškega prometa v centru prestolnice in od voznika zahteval, da ga odpelje na bencinski servis na Barju. Drama se je za Kranjčana končala tragično. Med policijskim postopkom, v katerem so ga poškropili s plinskim solzivcem, je umrl. Da bi ugotovili, zakaj je umrl, je preiskovalna sodnica odredila sodno obdukcijo. A kot so nam sporočili s policije in okrožnega državnega tožilstva, rezultati še niso znani oziroma še niso prejeli nobene listinske dokumentacije - ne rezultatov toksikoloških preiskav ne obdukcije.
V nahrbtniku konoplja in amfetamini
Na Policijski upravi Ljubljana so potrdili, da so v nahrbtniku, ki ga je 49-letnik pustil na drugem avtobusu, našli manjše količine konoplje in amfetaminov. Policisti so namreč že pred dogajanjem na mestnem avtobusu dobili podobno prijavo voznika avtobusa, ki je peljal iz Ljubljane proti Kranju. Ta jim je povedal, da je bil na avtobusu moški, ki je po telefonu ves čas omenjal "specialce, nato pa izvlekel izvijač in z njim začel mahati". Na prvi postaji v Ljubljani je izstopil, za sabo pa pustil nahrbtnik. Prav po vsebini tega so ugotovili, da gre za istega moškega.
Za evidenco ni pravne podlage
Ker so taki primeri smrti redki, nas je zanimalo, koliko smrti zaradi uporabe prisilnih sredstev beleži policija v zadnjih desetih letih. Odgovorili so nam, da vodijo evidenco o posledicah uporabe prisilnih sredstev pri kršiteljih, v kateri beležijo denimo materialno škodo, ki je nastala ob tem, lahko telesno poškodbo, posebno hudo telesno poškodbo in smrt, ki je nastopila zaradi posledice uporabe strelnega orožja. Trije takšni smrtni primeri so bili leta 2009, 2015 in 2016. V zvezi z drugimi primeri smrti oseb v policijskih postopkih pa evidence ne vodijo, ker za to nimajo pravne podlage, pravijo na Generalni policijski upravi. A pri spremljanju uporabe policijskih pooblastil (z zakonitostjo in strokovnostjo uporabe prisilnih sredstev se ukvarja Sektor za policijska pooblastila in preventivo) v praksi ugotavljajo, da so takšni primeri dva do trije letno. Gre za primere, ko osebe storijo samomor v policijskih postopkih - takšnih primerov je bilo sicer v zgodovini zelo malo - ali ko pri osebah, zoper katere so policisti uporabili (milejša) prisilna sredstva (na primer plinski razpršilec, telesno silo - strokovne prijeme, sredstva za vklepanje in vezanje), kasneje med postopkom pride do zdravstvenih težav in smrti. Pri takšnih primerih gre najpogosteje za povezavo zlorabe prepovedanih drog oseb v policijskih postopkih, različnih delirijev (na primer delirij razburjenosti) in uporabe prisilnih sredstev.
Dva do trije primeri letno so takšni, da se policijski postopki končajo s smrtjo kršitelja
Odškodnina za smrt ob poskusu prisilne hospitalizacije
Je pa ravno v torek naša država plačala odškodnino, ker je kršila pravico do življenja. Pred leti se je namreč za tožbo proti Republiki Sloveniji odločila Frančiška Štefančič iz Podkraja pri Ajdovščini zaradi smrti sina Branka. Kot je leta 2017 poročal Dnevnik, je Štefančičeva s tožbo zatrjevala, da je država odgovorna za smrt njenega sina ob poskusu prisilne hospitalizacije, v katerega sta bila vpletena policija in zdravstveno osebje. Štefančičeva je zahtevala 115.000 evrov odškodnine. Svojo pravico je iskala na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP).
Klobčič zgodbe se je začel odvijati, ko je 19. junija 2008 vodja novogoriškega tožilstva obvestil policijo, da je pretekle tedne njihove prostore večkrat obiskal 47-letni Branko Štefančič in grozil s smrtjo, med drugim svojemu zdravniku, mami in sestrama. Iz idrijske psihiatrične bolnišnice so sporočili, da gre za duševnega bolnika in da je njegove grožnje treba jemati resno. Sprejeli so odločitev, da ga prisilno hospitalizirajo ob pomoči policije. Tistega večera so se oglasili pri njem doma in mu sporočili, da ga bodo odpeljali v bolnišnico. Novica ga je razburila. Ko je zdravnik policistom naročil, naj ga vklenejo, se je močno in agresivno uprl. Podrli so ga na tla, da mu je zdravnik vbrizgal pomirjevalo, a ne celotnega odmerka, ker se je tako upiral. Zagrabili so ga in poskušali prevaliti na trebuh ter mu nato nadeli lisice, zdravstveni tehnik pa mu je vbrizgal drugi odmerek pomirjevala in v trenutku se je umiril. Opazili so, da je začel bruhati, a je zdravnik je ocenil, da zaradi napora. Potem je zdravstveni tehnik zaznal neenakomeren srčni utrip, neuspešno so ga oživljali približno pol ure. Ves čas je bil vklenjen, kajti ključ lisic se je zlomil.
ESČP je Frančiški Štefančič ugodilo in 24. oktobra 2017 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo kršitev 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do življenja), ter ji prisodilo 36 tisoč evrov odškodnine.
Odškodnina dedinjama
Kot so nam sporočili iz državnega odvetništva, Republika Slovenija zoper sodbo, izdano v primeru Štefančič, ni vložila zahteve za ponovno obravnavo na velikem senatu, zato je sodba postala dokončna 24. januarja lani. A ker je pritožnica Štefančičeva umrla še pred izdajo sodbe ESČP, je naša država zahtevala revizijo sodbe. Pritožničini hčerki, dedinji po zapustnici/pritožnici, sta na poziv ESČP podali izjavo, da prevzemata postopek. ESČP je nato v skladu s svojo sodno prakso 9. oktobra lani izdalo novo sodbo, s katero je pritožnici dosojen znesek v višini 36.000 evrov dosodilo njenima dedinjama. Tudi zoper to sodbo Republika Slovenija ni vložila zahteve za ponovno obravnavo na velikem senatu, zato je sodba postala dokončna letošnjega 9. januarja. Republika Slovenija je nato svojo obveznost izplačila dosojenega zneska odškodnine, kot rečeno, izpolnila v torek.
