Zgodbe med fabriko in Uršljo goro: Prebujanje novega ob spoštovanju jeklarske tradicije

Preplet žarečih in mirnejših barv in oblik, narave in družbe, povezovanje tradicije s sedanjostjo in prihodnostjo, industrijska identiteta Raven na Koroškem nekoč in danes, več velikih in malih zgodb, ki zaokrožajo in še izgrajujejo celoto - vse to je značilnost prvega Fabrika festa, festivala, ki te dni poteka na Ravnah. Vanj so umestili več vsebin, ki se med 21. in 23. junijem odvijajo na štirih lokacijah - v obnovljenem industrijskem kompleksu stare železarne ali štauharije kot dela Koroškega pokrajinskega muzeja, na dvorcu Javornik, gradu oziroma v Koroški osrednji knjižnici, pa tudi na Uršlji gori, kot je v imenu organizatorja ZKŠTM Ravne izpostavila Saša Jelen. Prav na gori se je v nedeljo začelo naravnost mistično, namenoma ob solsticiju in s sončnim vzhodom ob koncertu glasbenikov Jazoo, ki so na gori v preteklosti že našli mesto prebujanja z glasbo in navdušili številne obiskovalce, kar jim je uspelo tudi tokrat. Vse barve na nebu ob vstajanju jutra že nekaj pred peto uro zjutraj, podobno kot na Pohorju, so bile doživetje, ki ga ni kazalo zamuditi - Karel Pečko bi v tem trenutku bržkone naslikal še eno od svojih upodobitev poetične skalnate kraljice nad Mežiško in Mislinjsko dolino. Pravljično je bilo tudi nadaljevanje nedelje - sploh za pohodnike, ki so se odzvali povabilu knjižnice na pravljični pohod z Matejo Mazgan Senegačnik, s katerim so obeležili tudi prvo obletnico najvišjega izposojevališča knjig v planinski koči na Uršlji gori.

Zgodbe generacij železarjev

Kako se lahko združujeta umetnost in železarska tradicija in kako barve slik umestiti v bolj enolične barve proizvodne hale, so nato zvečer z odprtjem razstave ponazorili likovniki ljubitelji z Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki ustvarjajo ob mentorstvu akademske slikarke Laure Kumprej. V štauhariji namreč člani ustvarjalne slikarske skupine te dni razstavljajo svoja dela sredi strojev, ki so ohranjeni in predstavljeni, da le streljaj stran od še aktivne jeklarske proizvodnje pričajo o dediščini in popotnici za nadaljnji razvoj. Laura Kumprej je ob odprtju povedala, da se slike lepo, kot kontrast umeščajo v prostor, in izrazila zadovoljstvo ob sodelovanju s skupino likovnikov. 

Posebno dragocene so posamične in s tem tudi skupne zgodbe ljudi, ki so soustvarjali identiteto železarskega mesta. V pogovoru v štauhariji je dr. Karla Oder, ki že leta preučuje železarstvo in delavstvo, v pogovoru, naslovljenem Fabriške zgodbe, gostila ugledna metalurga, Maksa Večka in Jožeta Šegla. Oba sta ob nekaterih poudarkih iz osebnih izkušenj in dolgoletnem soustvarjanju fabriških zgodb izpostavila tudi izjemen pomen obnove stare železarne, avtentičnega industrijskega kompleksa, ki bi, kot je mimogrede omenil Šegel, morda potreboval le še nekaj marketinga, da bi ga še širše spoznali. Morebiti bi sicer to kazalo tudi v primeru sicer v osnovi dobro zamišljenega Fabrika festa, da bi tudi na pogovor prišlo več obiskovalcev, ne glede na to, da je konec junija zgoščenih precej dogodkov na različnih lokacijah, ki (raz)drobijo in nato na posamičnih prizoriščih dogajanja redčijo publiko.

Direktor mora biti predvsem pošten

Šegel, ki je bil v ravenski železarji med pionirji uvajanja sodobne informatike na področju kakovosti in planiranja materialnega poslovanja ter procesnih računalnikov za vodenje elektroobločnih peči in naprav za vakuumsko razogličenje in s tem prispeval k prehodu iz ročnega v računalniško podprto upravljanje proizvodnje jekla, je pravzaprav že uvodoma navrgel kar temeljno in obče veljavno za vse čase. Namreč, da je ključno za vsakega direktorja, da je pošten - tako je namreč, ko je šel do tedanjega direktorja Klančnika, ta poudaril mladima izobraženima metalurgoma, potem ko ju je vprašal, kaj bi moralo odlikovati vodstveni kader. Šegel - v družini jih kar devet izhaja s področja metalurgije, njegov oče je recimo bil kovač -  je opisoval vlogo in pomen železarne, izjemnega znanja ter referenc v tujini, s čimer so tlakovali nadaljnje poti razvoja; sam je bil direktor raziskav in kontrole kakovosti, pa tudi tehnični direktor, ki je izpostavljal tako kakovost kot pravočasnost dobav. Kako so štele mednarodne reference tovarne in kako pomembno je bilo tudi, da so upoštevali mnenja in predloge zaposlenih, kar je vselej tudi dobra motivacija za delo, je Šegel razčlenjeval v pogovoru. Večko, inženir metalurgije, ki je prav tako kot Šegel kot diplomirani inženir metalurgije deloval v železarni, kasneje pa bil tri mandate župan Raven, tudi častni občan, je opisal ustroj fabrike in tudi področje vojaške industrije. Da je vsak dobil "šiht", da so bili v fabriki zastopani številni poklici, interdisciplinarno znanje, je nanizal Večko in dodal, kako ponosno in rad je pozneje predstavljal občino kot župan. Dotaknil se je tudi odnosa Ljubljane do Raven še iz časov, ko je bilo to izjemno močno mesto prav zaradi moči železarne in BDP-ja, h kateremu so doprinesle Ravne, a vendarle je bilo v dojemanjih tega prispevka ves čas potrebno novo izpostavljanje te vrednosti tudi v političnem smislu.