Nejc Strojnik
Na strehah šol, zdravstvenih domov, občinskih stavb in drugih javnih objektov po Sloveniji je v okviru enega večjih projektov energetske samooskrbe javnega sektorja zraslo 87 sončnih elektrarn. Projekt, v katerem je sodelovalo 25 občin in javnih zavodov, je vodila Občina Ravne na Koroškem, sončne elektrarne pa so med drugim postavili tudi na številnih javnih objektih v koroških občinah. Na Ravnah so jih namestili na 13 objektih, v enotah vrtca Solzice in Ajda, večnamenski dvorani Kotlje, objektih zdravstvenega doma, reševalnem centru, Osnovni šoli koroških jeklarjev in OŠ Prežihovega Voranca, objektih DTK, tribuni DTK ter podružnični OŠ Kotlje; na Prevaljah na podružničnih šolah Leše, Holmec in Šentanel ter Vrtcu Krojaček Hlaček; v Dravogradu na stadionu, osnovni šoli, podružničnih šolah Črneče in Trbonje, vrtcih Kronica Šentjanž in Robindvor ter dveh objektih v Šentjanžu; v Mežici na Športnem parku in Narodnem domu, v Črni na Koroškem pa na Vrtcu Kralj Matjaž, podružnični OŠ Žerjav, Kulturnem domu in Delavskem domu Žerjav.
Skupna nazivna moč elektrarn presega 6,3 megavata, po ocenah pa bodo na leto proizvedle okoli 6,6 gigavatne ure električne energije. To je približno toliko, kot je letno porabi 1700 gospodinjstev. V okviru projekta so ob Osnovni šoli Prežihovega Voranca na Ravnah postavili hranilnik električne energije s kapaciteto 232 kilovatnih ur.
Naložba obeh konzorcijev je vredna približno 6,5 milijona evrov brez DDV. Okoli 4,5 milijona evrov je bilo zagotovljenih iz evropskih sredstev oziroma načrta za okrevanje in odpornost. Gradnja je potekala od oktobra lani do letošnjega maja, vse elektrarne pa naj bi bile v obratovanje predane do konca julija.
Na Ravnah njihova skupna moč znaša okoli 1,3 megavata. "Elektriko, ki jo bomo proizvedli na strehah, bomo uporabljali v objektih, na katerih so elektrarne nameščene. Dovoljeno nam je tudi, da proizvedeno elektriko znotraj občine uporabljamo v drugih javnih objektih, občanov pa v sistem žal še ne moremo vključiti," je povedal ravenski župan Tomaž Rožen. Občina si od projekta obeta predvsem nižje stroške električne energije in večjo stopnjo samooskrbe javnih zavodov. Pri tem pa proizvodnja in poraba električne energije ne sovpadata vedno. Prav zato so ob ravenski osnovni šoli namestili hranilnik, ki lahko del proizvedene energije shrani za poznejšo uporabo.
Presežki po nizki ceni v omrežje
Elektrarne namreč niso vključene v nekdanji sistem letnega neto merjenja (net meteringa), pri katerem bi se poleti proizvedena energija lahko obračunsko prenesla v zimske mesece. Namesto tega se proizvodnja in poraba spremljata v 15-minutnih intervalih. Ko je proizvodnje več od trenutne porabe, se presežki oddajo v omrežje. "Če energija v tistem trenutku ni porabljena, jo sicer prevzame dobavitelj, vendar po zelo nizki ceni ali celo po ceni nič. Ko je energije preveč, zanjo preprosto ni velikega interesa," je pojasnil direktor podjetja Eutrip Primož Praper. Prav usklajevanje porabe, proizvodnje, priključevanja na omrežje in različnih pravil samooskrbe je bilo med zahtevnejšimi deli projekta. Zakonodaja na področju energetskih skupnosti se še spreminja, partnerji pa so se morali spoprijeti tudi z različnimi postopki javnega naročanja in stanjem posameznih stavb.
Nekateri objekti niso imeli ustreznih strelovodov, drugod je bilo treba pred namestitvijo elektrarn obnoviti strehe. To je za občine pomenilo dodatne stroške, ki niso bili nujno del osnovne naložbe. Izziv je bilo tudi elektroenergetsko omrežje, ki je moralo sprejeti več deset novih proizvodnih naprav. Pri projektu je sodelovalo osem projektantskih in šest izvajalskih podjetij. Eutrip je opravljal svetovalni inženiring ter skrbel za koordinacijo, nadzor, dokumentacijo, zahtevke za izplačila in poročanje ministrstvu. "Ko je partnerjev veliko, je veliko tudi različnih pogledov, načinov javnega naročanja in drugih posebnosti. Združiti smo morali inženirsko, ekonomsko, upravno, pravno in na koncu tudi menedžersko znanje, da smo lahko celoten projekt uskladili in izpeljali," je dejal Praper.
Javni sektor naj daje zgled
Projekt je bil razdeljen na dva konzorcija. V prvem so elektrarne postavili na 53 lokacijah, njihova skupna moč pa znaša nekaj več kot 3,9 megavata. V drugem je bilo na 34 lokacijah nameščenih še za več kot 2,4 megavata elektrarn. Del objektov deluje po sistemu individualne samooskrbe, del pa je povezan v skupnostne oblike, kjer se proizvedena energija razporeja med več javnih merilnih mest. Direktorica Združenja slovenske fotovoltaike Nina Hojnik je poudarila, da je to za slovenske razmere velik projekt, predvsem pa pomemben primer sodelovanja med občinami, javnimi zavodi, projektanti in zasebnimi podjetji. "Slovenija nima mnogo tako velikih energetskih projektov. Z mehanizmom za okrevanje in odpornost smo jih dobili kar nekaj, kar je pomembno tudi zato, ker nastajajo primeri dobre prakse," je dejala. Po njenih besedah mora javni sektor pri energetskem prehodu dajati zgled in orati ledino, vendar zgolj sofinanciranje ni dovolj. Potrebni so tudi stabilno investicijsko okolje, jasna smer države in zakonodaja, ki projekte omogoča, namesto da jih dodatno zapleta.
Na omejitve je opozorila tudi županja Črne na Koroškem Romana Lesjak. V Črni so elektrarne namestili na javne objekte, med drugim na Delavski dom v Žerjavu, v prihodnje pa bi želeli vključiti še stavbe društev, ki delujejo v javnem interesu. "Imamo na primer stavbo na nogometnem stadionu, ki bi jo želeli opremiti, vendar je v lasti kluba, zato se pojavlja težava. Prav tako bi želeli sončno elektrarno namestiti na čistilni napravi," je povedala. Takšne naložbe lahko namreč zaradi pravil o državnih pomočeh postanejo sporne, čeprav objekti služijo lokalni skupnosti. Lesjakova je posebej izpostavila tudi požarno varnost. Po njenem je pomembno, da so z načinom delovanja elektrarn in ukrepanjem ob morebitnem požaru seznanjena prostovoljna gasilska društva pa tudi upravljavci stavb.
Čeprav projekt prinaša nižje stroške in več lokalno proizvedene električne energije, pa njegovi izvajalci poudarjajo, da sončna elektrarna sama po sebi še ne zagotavlja energetske neodvisnosti. Največ koristi namreč prinese takrat, ko je poraba prilagojena času proizvodnje, ko je na voljo hranilnik ali ko se lahko elektrika deli med več objektov.
