Za delovanje v športu ste prejeli številna priznanja in nagrade, še posebej pa se iskri zadnja, Bloudkova nagrada za življenjsko delo v športu. Zdi se, da je vaša kariera dobila piko na i.
"Moram reči, da sem bil prijetno presenečen, da so med vsemi predlogi izbrali ravno mene. Je pa res, da v športu vztrajam več kot 60 let, deloval sem na različnih ravneh, od lokalnega okolja pa vse do mednarodnega. Nagrada je gotovo tudi veliko priznanje za celoten šport invalidov. Pred časom ni bilo tako, morali smo se kar pošteno potruditi, da je danes šport invalidov enakovreden, tudi mi namreč Slovenijo predstavljamo v dobri luči in imamo odlične športne rezultate."
Vaša športna pot se je začela v Mariboru.
"V srednji šoli smo imeli spomladanske krose, kjer so me opazili trenerji in me povabili v Atletski klub Branik. Tekel sem na srednje proge, od 800 do 1500 metrov in tekmoval za mladince. Moram reči, da sem se povsem enakovredno boril z zdravimi. Okoli vratu sem si zavezal nekakšno vrečo, ki je na neki način simulirala tekaške gibe in v katero sem dal poškodovano desno roko. Drugače ni šlo. Spomnim se, da smo trikrat na teden trenirali, ogromno smo pretekli, pozimi in poleti. Trud je bil poplačan leta 1958, ko sem v teku na 800 metrov osvojil naslov državnega prvaka med mladinci. Pa ne med invalidi, tekmoval sem z zdravimi. Nisem se počutil manjvrednega ali hendikepiranega."
Kako ste si poškodovali roko?
"Bil sem star približno pol leta, sestra me je nosila v naročju in bila nekoliko nerodna. Padel sem, nato pa me je, da bi padec ublažila, prijela za roko in mi pretrgala kite. Leta 1937 medicina še ni bila na taki ravni, da bi lahko te zadeve šivali. Ampak poškodbe nikoli nisem dojemal kot hendikep."
Po končani srednji šoli ste nato začeli delovati v Črni na Koroškem, kjer ste pustili velik pečat. Kakšne spomine imate na tisto obdobje?
"Zaposlil sem se v Kmetijsko-gozdarski zadrugi v Črni in se vključil v TVD Partizan, kjer sta me pritegnila nogomet in tek na smučeh. Začel sem delovati med krajani in bil leta 1962 pobudnik za ustanovitev Nogometnega kluba Peca. V klubu sem opravljal funkcijo tajnika, predsednik je bil Gašper Martin, Peter Ciganovič, ki je bil vodja karavle, pa trener. S člansko ekipo smo takrat igrali."
Kdaj ste nato začeli tekmovati kot športnik invalid?
"Leta 1963 me je slovenjgraško društvo vključilo v kegljanje in streljanje. Tam se je vse skupaj začelo. Najprej sem bil tekmovalec, kasneje tudi trener, organizator. Začel sem prevzemati različne funkcije v medobčinskem društvu invalidov, ki je pokrivalo celotno Koroško. Leta 1979 pa smo ustanovili Invalidsko športno društvo Samorastnik, pri katerem sem 33 let opravljal funkcijo predsednika. Izredno lepe spomine imam na tisto obdobje, na Ravnah smo organizirali prvo državno prvenstvo v Jugoslaviji v odbojki sede pa prvenstva v smučanju, plavanju in drugih športih."
Pomembno vlogo ste imeli ravno v odbojki sede.
"Odbojko sede je na Ravne pripeljal Davorin Kragelnik, leta 1981 je na pobudo Rajka Vuteja sestavil ekipo in začeli smo nastopati. Spomnim se tekme proti Olimpiji, s 15:0 smo izgubili en set (smeh). Čez tri mesece pa smo šli na turnir hrabrih v Beograd in osvojili drugo mesto. Tudi Olimpijo smo tam premagali. Damjan Pogorevčnik je bil takrat trener. Pestro je bilo tudi leta 1992, ko smo na Ravnah organizirali klubsko evropsko prvenstvo v odbojki sede."
Veliko je k razvoju tega športa prispeval tudi Adi Urnaut.
"Našemu društvu se je pridružil leta 1990 in prevzel trenersko vlogo. Več kot 20 let sva sodelovala in res smo veliko dosegli, predvsem pri ženski reprezentanci. Adi je odličen motivator, vidi se, da je profesor športne vzgoje, saj je s svojim načinom dela znal marsikoga pritegniti. Povsem zasluženo je pred tremi leti tudi on prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo. On je nagrado prejel za športne dosežke in trenersko delo, meni pa so jo podelili za organizacijsko delo na področju športa invalidov."
Velikokrat ste orali ledino, rinili, imeli vizijo in niste obupali. Je bilo težko?
"Če imaš voljo, ni nič težko, sem pa okoli sebe vedno imel ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati, tako da smo s skupnimi močmi naredili veliko. Zadnja leta so športniki invalidi povsem enakovredni, to me res veseli. Prišli so sponzorji, ki pomagajo. In če imaš na razpolago sredstva, je vse lažje in bolje. Včasih sponzorjev ni bilo. Bili so donatorji, ne pa sponzorji. Podjetja niso čutila, da bi lahko od športa invalidov imela korist."
Prostora za napredek je sicer še kar nekaj, a zdi se, da je že zdaj odnos družbe do invalidov na zelo visoki ravni, precej višji kot nekoč.
"Družba je invalide sprejela enakovredno. Zaradi tega je volja še toliko večja. Da se dokažemo. Naš moto je, da zmoremo marsikaj. Nekoliko me sicer žalosti, da med mladimi invalidi, ki bi se lahko vključili v šport, ni odziva, kot bi si ga želeli. Veliko mladih med 18. in 30. letom se poškoduje in lažje bi se spet postavili na noge, če bi se vključili v šport, tekmovali s sebi enakimi in krepili svojo psihofizično moč. Izjemno pomembna je psihična moč, ki je velikokrat ovira, da se mladi vključijo. Predvsem pri dekletih to opažam. Kot da nočejo pokazati, da jim nekaj manjka, in želijo svojo poškodbo prikriti."
Mlade je torej težko prepričati, da poškodba ne sme biti ovira, temveč priložnost ...
"Tako je, poškodba ne pomeni konca življenja, ampak priložnost za vključitev v drugačne aktivnosti, kjer lahko prav tako veliko dosežemo. V zadnjih dveh letih opažam porast števila mladih deklet in fantov pri odbojki sede. Tukaj imam v mislih reprezentanco, državno raven. Pri nas na Koroškem jih ni veliko."
Ampak pot do točke, kjer je šport invalidov danes, ni bila lahka.
"Res ne, bila je trnova, na začetku so šport invalidov vsi dojemali kot rekreacijo, sploh nas niso jemali resno. Veliko truda smo vložili, da smo prepričali širšo okolico, da ni tako in da imamo tako kot zdravi športniki tudi mi rekreacijo, a da iz nje dobivamo vrhunske športnike, ki so konkurenčni na mednarodnih tekmovanjih."
Se vam zdi, da je Korošcem, ki so geografsko bolj na obrobju, težje uspeti?
"Ne. Kdor ima voljo in željo, lahko doseže vse. Logistika je res nekoliko drugačna, saj se morajo voziti nekoliko dlje, odbojka sede ima denimo bazo v Braslovčah, kamor se ob koncih tedna, ko imajo treninge, vozijo iz različnih slovenskih krajev."
V svoji karieri ste se preizkusili v veliko športih, v mnogih bili tudi zelo uspešni. Kateri je glede na vašo poškodbo roke najtežji?
"Odbojka. Imam samo eno zdravo roko, kar pomeni, da sem v precej slabšem položaju kot nekdo, ki ima amputacijo noge. Tudi premikanje po igrišču je težje. Najprej sem se vključil zato, da sem se dvakrat tedensko razgibal, seveda pa sem ekipi pomagal po najboljših močeh. Na določenih položajih sem imel kar težave, pri sprejemu denimo. Sem pa po drugi strani lahko dobro izkoristil lepo žogo v napadu."
Tudi v plavanju ste dosegali lepe rezultate.
"Če bi bil v moji mladosti šport invalidov organiziran kot danes … Kako lepo bi bilo to! Leta 1958 sem na srednješolskem tekmovanju dosegel prvo mesto v prsnem slogu in drugo v hrbtnem. In to v konkurenci z zdravimi tekmovalci. Tako je bilo takrat, veliko smo trenirali v Dravi, kjer sem se plavati tudi naučil."
V svoji karieri ste se podpisali pod organizacijo ogromno tekmovanj. Bodisi kot predsednik Invalidskega športnega društva Samorastnik bodisi kot predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije ali pa v kakšni drugi vlogi. Katero tekmovanje vam je ostalo v še posebno lepem spominu?
"Ko je naše društvo Samorastnik ob veliki podpori Zveze za šport invalidov Slovenije leta 2002 prevzelo celotno organizacijo ženskega svetovnega prvenstva v odbojki sede v Kamniku. Vse je bilo na nas, sam sem bil direktor organizacijskega komiteja in pomočnik trenerja reprezentance, ki je dosegla imenitno drugo mesto. V finalu smo izgubili proti Nizozemski, v polfinalu pa premagali Kitajsko. Izjemen uspeh, ki pa ne bi bil mogoč brez vseh, ki so sodelovali pri organizaciji, Janko Plešnik, Peter Končnik, Davorin Kragelnik in Rajko Vute so le nekateri. Še Prevent smo takrat prepričali, da je bil generalni sponzor prvenstva."
Vlogo predsednika društva Samorastnik ste leta 2013, po 33 letih, prepustili Matjažu Majdiču.
"Matjaž je bil en mandat podpredsednik društva, potem sem se odločil, da je čas, da začnejo vajeti prevzemati mladi. Še vedno mu pomagam, še vedno se lahko obrne name, uradne funkcije v društvu pa nimam več."
Društvo je pred tremi leti praznovalo 40-letnico, v tem času je postalo mednarodno prepoznavno. Kaj je botrovalo takšnemu razvoju?
"Imeli smo pravilen pristop do invalidov, znali smo jih pritegniti in jim omogočiti treninge ter tekmovanja. Tiste, ki so bili dobri, smo skušali spraviti v reprezentanco in potem naprej v mednarodne kroge. Marsikomu ni znano, da je prav Franc Komar iz Mežice prvi, ki je za Jugoslavijo na velikih tekmovanjih športnikov invalidov osvojil kolajno. Bronasto v smučarski kombinaciji smuka in slaloma. Res velik uspeh."
Kljub temu da ste januarja praznovali že 85. rojstni dan, je vaš spomin bister, neutruden. Imena, priimke in letnice stresate iz rokava.
"Za zdaj mi kar deluje. Če zaprem oči in se zamislim, vidim stvari, prestavim se v preteklost. Je pa res, da sem celo življenje v tem in je zato nekoliko lažje. Brez športa si tako ali tako ne morem predstavljati življenja. Z veseljem sem deloval in še vedno delujem na tem področju. Vse funkcije sem opravljal z veseljem, zagnanostjo. Nikoli se nisem počutil manjvrednega, poškodba roke me pri ničemer ni ovirala."
Velik uspeh je tudi Bloudkova nagrada za življenjsko delo v športu, ki ste jo prejeli. Čestitk v tem tednu gotovo ni bilo malo.
"Ogromno klicev, SMS-sporočil, sporočil na facebooku. Veliko je komentarjev, da je nagrada prišla v prave roke. Veste, sam se v medijih nikoli nisem izpostavljal, nisem se hotel. Vse, kar sem delal, sem delal iz ljubezni do športa. Nikoli mi ni bilo težko."
Glede na energijo, ki jo oddajate, o tem niti ne gre dvomiti. Kaj je vaš naslednji izziv?
"Jutri imamo na Prevaljah tekmovanje v kegljanju (pogovor je potekal v torek, op. p.). Ravno kegljanje mi je trenutno najbolj blizu. Že 62 let kegljam. Začel sem v Črni, pod hotelom Planika je bilo dvostezno kegljišče, na veliko tekmovanjih sem v teh letih nastopil, sem tudi aktualno državni prvak v kegljanju. Pa saj sem še mlad (smeh)."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
