Nejc Strojnik
Ste že slišali za golbal? Ne? Niste edini. Čeprav je golbal eden najbolj prepoznavnih parašportov, namenjenih slepim in slabovidnim, ga veliko ljudi ne pozna. Igra se v tišini, z žogo, v kateri so zvončki, s prekritimi očmi in z golom, širokim devet metrov. Na vsaki strani so trije igralci. Žoge ne vidijo, ampak jo prepoznajo s sluhom. Ko prileti proti njim, jo ustavljajo s telesom. Matej Ledinek iz Pameč pri Slovenj Gradcu, ki že vrsto let živi v Ljubljani, se z golbalom ukvarja že dolgo. Bil je član slovenske reprezentance (ko je ta še obstajala), nastopal je na velikih tekmovanjih, h golbalu pa se tekmovalno občasno vrača še danes. V zadnjih letih je nastopal tudi v dresu črnogorskega kluba Goalball klub Nikšić, s katerim igra v evropski klubski ligi prvakov (EGCA Champions League). Vmes se je lotil še nogometa za slepe. Tudi tam so oči igralcev prekrite, in je treba zaupati sluhu, orientaciji v prostoru, telesu in ljudem okoli sebe.
"Golbal je v osnovi igra, v kateri si ekipi izmenjujeta žogo in poskušata zadeti gol," pravi, ko ga vprašamo, kako bi šport opisal nekomu, ki zanj prvič sliši. "Ekipa treh igralcev brani gol, ki je širok devet metrov. Eden je na levem krilu, eden na desnem in eden na sredini. Ko žoga prihaja proti njim, jo poskušajo s svojim telesom ustaviti." Žoga se meče z roko. V njej so kovinske kroglice, ki oddajajo zvok. "Ko se žoga premika, oddaja zvok. Žoga mora imeti stik s tlemi. Ne sme kar leteti po zraku, saj je brez zvoka ne bi bilo mogoče slišati. V sodobnem golbalu se pogosto mečejo tako imenovane skokice, pri katerih žoga po odboju čim dlje leti in je za obrambo težje obvladljiva," razloži Ledinek.
Šport, pri katerem je treba poslušati
Vsi igralci imajo med tekmo prekrite oči. Tudi tisti, ki so popolnoma slepi. "Na tekmah ti najprej dajo posebne obliže čez oči, potem nadenejo še očala. Če se očal med tekmo dotakneš, sledi kazenski strel." V življenje danes 43-letnega Korošca je šport prišel v otroštvu, postal mu je zanimiv, zabaven. Ključni prostor njegovega odraščanja je bil Zavod za slepe in slabovidne v Ljubljani. Tja je hodil vseh osem let osnovne šole. Prav tam je spoznal, da je lahko v športu dober. Da lahko tekmuje. Da lahko napreduje. "V zavodu smo bili slepi in slabovidni skupaj. Bilo nas je dovolj, da si se lahko primerjal z drugimi, da se je razvila tekmovalnost. Imeli smo učitelja, ki nas je spodbujal." Začel je z atletiko, ko je učitelj športne vzgoje organiziral udeležbo na evropskem prvenstvu v atletiki v nemškem Straubingu. Ledinek je bil star dvanajst let. "Spomnim se, da smo dobili nove tekaške copate Nike (smeh, op. p.). Tam sem potem osvojil medaljo za evropskega prvaka v teku na 1000 metrov s časom 3:38."
Leto ali dve pozneje je isti učitelj predlagal golbal. "Sam nikoli ne bi pri dvanajstih ali trinajstih pomislil, da bi se začel ukvarjati s tem športom. Potem pa ti učitelj reče: fantje, vi bi lahko bili dobri, lahko bi šli na paralimpijske igre, lahko bi potovali po svetu. Dal nam je nekaj sladkorčkov in mi smo jih z veseljem pograbili." Ko danes razmišlja o tem, je prepričan, da bi bila njegova pot drugačna, če bi osnovno šolo obiskoval doma, med videčimi vrstniki. "Če bi bil v šoli v Slovenj Gradcu, ne vem, če bi do mene informacija o golbalu sploh prišla. Pa tudi če bi prišla, je vprašanje, kdo bi me vozil na treninge in kako bi se to organizacijsko izvedlo. Drugačen kontekst je. Tudi jaz bi se verjetno drugače odzval, mogoče tudi moji starši. Velike fante, ki so golbal trenirali v naši telovadnici, smo v zavodu vsakodnevno srečevali in s tako podlago je bila pot do tega, da poskusimo tudi sami, bistveno krajša in lažja, kot če bi nas kdo v drugačnem kontekstu oziroma v drugem okolju spodbujal k igranju golbala."
Inkluzija je prinesla dobro, a tudi razpršila podmladek
Tudi zato o inkluziji govori previdno. Ne nasprotuje ji, a opozarja, da ima lahko tudi posledice, o katerih se premalo govori. Zlasti v športu. "Po eni strani je inkluzija prinesla marsikaj dobrega. Po drugi strani pa mislim, da je na področju športa naredila tudi kaj manj dobrega. Danes je nekdo v šoli v Slovenj Gradcu, drugi v Mariboru, tretji v Ljubljani. Niso več tako povezani, kot smo bili mi, ko smo hodili v isti zavod. Bilo nas je okoli 60 od prvega do osmega razreda. Tam smo se našli trije ali štirje fantje, pa še kakšna punca, ki smo igrali golbal. Potem smo se počasi pridružili odraslim. To je pomenilo, da je bilo podmladka vsaj za deset let." Slovenija je bila v golbalu zelo uspešna. Med drugim je leta 1997 osvojila naslov evropskih prvakov, leta 1998 pa še naslov svetovnih prvakov. Ledinek se še posebej spominja svetovnega prvenstva v Riu de Janeiru leta 2002. Takrat je bil star 19 let. "Ponosen sem, da sem bil del tiste ekipe. V Riu smo osvojili tretje mesto. To je zadnja slovenska medalja na svetovnih prvenstvih v golbalu. Pri 19 letih iti v Rio de Janeiro je bilo kar vau. Potem pa še osvojiti bronasto kolajno." Med velike uspehe v golbalu šteje še drugo mesto na EP leta 2009 v Nemčiji, četrto mesto na SP leta 2006 v ZDA, prvo in tretje mesto na EP B-divizije leta 2014 na Madžarskem in 2016 na Portugalskem, na klubski ravni pa prvo mesto v ligi prvakov z ekipo CAC v letu 2023 in tretje mesto v istem tekmovanju leto kasneje z ekipo Goalball kluba Nikšić.
Danes slovenske golbal reprezentance ni več. Zadnje evropsko prvenstvo so odigrali leta 2019 v Italiji. Po tem so še nekaj poskušali, a sledila je epidemija covida, nekaj igralcev je končalo športno pot, ekipa se je razšla. Največja težava je število igralcev. Za ekipni šport potrebuješ ljudi, ki bi redno trenirali. "Dobiti štiri, pet, šest ali sedem ljudi je velik problem. To je po mojem eden glavnih razlogov, da reprezentance ni več." A zdaj se vendarle nekaj premika. Na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije v okviru programa Aktivno inkluzivno znova izvajajo tudi vadbo golbala.
Ledinek golbal opiše kot šport natančnosti, eksplozivnosti, posluha, občutka, koncentracije. "V obrambi moraš imeti zelo dober občutek za žogo. V napadu pa moraš biti precizen in znati žogo zalučati tako, da je nevarna za nasprotnika oziroma za gol." Fizično je golbal zahtevnejši, kot se morda zdi, če ga spremljaš. Igralci se mečejo po tleh, branijo z vsem telesom, vstajajo, mečejo, poslušajo, se postavljajo. "Po eni strani je igra fizična, po drugi pa porabiš ogromno mentalne energije." Čeprav slovenske reprezentance ni več, golbala ni povsem opustil. "Zdaj ga igram bolj za veselje. Če me povabijo, se z veseljem odzovem, ker imam ta šport rad." Zadnja leta igra s Črnogorci. "Dobro se razumemo, tam pa tam mi v igri še tudi kaj uspe (smeh), pa fajn se imam. Ustreza mi, da od časa do časa še malo bolj zares zaigram."
Poleg golbala mu dneve polni tudi nogomet za slepe in slabovidne, ki pa se mu je posvetil kasneje. Tudi ta šport v Sloveniji šele išče prostor. Prvič so na turnirju nastopili leta 2023 na Kosovu. Ekipa je sestavljena iz petih članov, pri čemer imajo igralci prekrite oči, vratar pa vidi. "Tukaj sta še dva usmerjevalca - eden pomaga v srednjem delu igrišča, drugi stoji za nasprotnikovim golom in usmerja igralce z informacijami o tem, kje je gol, kje je žoga, nasprotnik, kdaj naj streljajo, kam naj se premaknejo ... Veliko je vpitja. Včasih usmerjevalcev skoraj ne slišim," se nasmehne Ledinek. "Žogo moraš obvladovati in še poslušati. Včasih je žoga pol metra od tebe, pa ne veš, kje je." Tudi vadba nogometa se, podobno kot golbal, pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije, izvaja v sklopu programa Aktivno inkluzivno.
S športom je skozi življenje manj strahu
V vseh letih ukvarjanja s športom mu je ta dal veliko. "Zelo pomembno je, da pridobiš ali vzdržuješ telesno kondicijo, da razvijaš orientacijo, koordinacijo, motoriko, obvladovanje svojega telesa. Če se nekam zaletiš, če ti nekaj prileti, te to manj preseneti, manj vrže iz tira, predvsem pa z boljšo koordinacijo, občutkom za prostor in z drugimi veščinami, ki so posledica ukvarjanja s športom, slepi in slabovidni takšne neprijetnosti lažje preprečujejo, torej da do njih sploh ne pride." Za slepega ali slabovidnega otroka gibanje ni samoumevno, pravi. Veliko stvari, ki jih videči otrok usvoji z očmi, se morajo slepi in slabovidni naučiti drugače. "Ne vidiš, kako nekdo teče, kako naredi počep, kako se prikloni, kako dela kroge z rokami in druge gibe, ki se lahko zdijo zelo preprosti in vsakdanji. To moraš spoznati s svojim telesom, saj z vidom ne moreš. S športom je bolj udobno in lepše skozi življenje. Z manj strahu vstopaš v svet. Če redno treniraš, se naučiš, da vztrajnost prinese rezultat. Da napredek ni naključen. Da se je treba za uspeh potruditi. To velja tudi pri učenju, pri delu, pri katerikoli stvari. Šport vpliva na to, da človek sam sebe vidi kot samostojnega in kompetentnega in da tako tudi stopa skozi življenje." Za otroka je pomembno, da dobi občutek, da je lahko v nečem dober, je prepričan. "Da ne dobiš občutka, da si ves čas samo nekdo, ki česa ne more. Da tudi ob ustrezni meri samokritike spoznaš: tudi jaz lahko nekaj znam, lahko tekmujem, lahko prispevam ekipi, lahko sem dober, boljši, najboljši. In seveda se to pozna tudi na drugih področjih življenja."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
