V Centru starejših Mežica se po odprtju vrat stanovalcem postopno piše zgodba stavbe, ki bo v prihodnjih tednih postala dom 48 starejšim iz Mežice in okolice. Prihodi stanovalcev so tako zanje same, svojce kot tudi za zaposlene zelo čustveni, nekatere prve vselitve smo pospremili tudi mi. Zlasti prihod prvih dveh stanovalcev prvega julija je bil poseben za vse zaposlene, s tem je dom začel dobivati svojo pravo podobo, poudarja vodja Centra starejših Mežica Lidija Reiter. ''Ganljivo je bilo spremljati prve prihode, srečanja s svojci in prve korake v nov dom. Prav v takšnih trenutkih se pokaže pravi namen našega dela – ustvariti prostor, kjer se ljudje počutijo sprejete, varne in spoštovane.'' V teh dneh poteka postopno vseljevanje v dve gospodinjski skupnosti. ''Do 20. julija načrtujemo zapolnitev enote za osebe z demenco in še ene gospodinjske skupnosti, do sredine avgusta pa pričakujemo, da bodo zapolnjene vse kapacitete Centra starejših Mežica,'' pravi Lidija Reiter. Ob tem se zavedajo, da je pred njimi velika odgovornost. ''Naša naloga ni zgolj zagotavljanje strokovne zdravstvene nege in oskrbe, temveč predvsem ustvarjanje okolja, v katerem se bodo naši stanovalci počutili varne, sprejete in doma. Želimo graditi skupnost, kjer bodo strokovnost, spoštovanje, toplina in človeški odnosi temelj vsakdanjega življenja.''
Pomembna je bližina svojcev
Sprejemi so zelo zahteven del dela, saj se je treba posvetiti tako svojcem kot bodočemu stanovalcu, pravi socialna delavka Silva Valtl. ''To je velik življenjski korak tako za stanovalca kot za svojce. Zavedamo se, da so prvi dnevi polni različnih občutkov, zato se trudimo, da je prihod čim bolj prijazen in topel ter da podamo dovolj informacij, da lahko stanovalci brezskrbno zaživijo v novem domu.'' Namen manjših enot po Sloveniji je ravno to, da lahko bodoče stanovalce vrnejo v domače okolje, ki jim je znano, ter da lahko zaradi bližine svojcev, prijateljev in znancev dobijo tudi večji obisk in več možnosti druženja, kar je nujno potrebno za njihovo dobro počutje. Prednost manjšega števila stanovalcev pa omogoča bolj oseben pristop, saj lahko zaposleni vsakemu posamezniku namenijo več pozornosti, poudarja Valtl.
Prav bližina doma je bila odločilna tudi za Ivana Podhraškega, ki se je v Mežico preselil iz enote v Črnečah. Čeprav se je tam v petih letih že navadil življenja, pravi, da mu veliko pomeni, da bo zdaj bližje svojim domačim. "V Črneče je bilo skoraj 30 kilometrov, zdaj bodo obiski veliko lažji," pove. Po možganski kapi si želi predvsem, da bi si opomogel in znova počel stvari, ki jih je imel rad, nekoč je namreč igral na harmoniko in izdeloval ptičje hišice. Skupaj s sinom, Srečkom Podhraškim, sta se v dom vselila že drugi dan sprejemov. Ta priznava, da se na novo okolje še privaja, vendar je vesel vrnitve, saj bodo obiski domačih zdaj precej pogostejši. Ko si bo opomogel, si želi znova pomagati pri domačem nogometnem klubu, kjer je nekoč pobiral vstopnino.
''Želimo, da bi dom postal živ del lokalne skupnosti''
Posebnost Centra starejših Mežica je organizacija bivanja v manjših gospodinjskih skupnostih. Dom ima dve enoti, ki imata vsaka po dve nadstropji. V vsaki gospodinjski skupnosti je prostor za dvanajst stanovalcev. Med njimi je tudi posebna enota za osebe z demenco z varovano zunanjo teraso. Poleg najsodobnejše opreme pa imajo tudi večinsko mlad kolektiv, ki je pripravljen stanovalcem poleg zdravstvenih storitev ponuditi tudi širok nabor aktivnosti znotraj doma.
Po besedah delovne terapevtke Zale Skitek v domu veliko pozornosti namenjajo kakovosti življenja stanovalcev, njihovemu vključevanju v različne aktivnosti ter spodbujanju samostojnosti. ''Želimo si, da bi se čim bolj povezali tudi z lokalno skupnostjo in ustvarili pristno medgeneracijsko sodelovanje. Verjamem, da imamo za to dobre temelje, saj je Mežica zelo povezana skupnost,'' pravi. Meni tudi, da bodo z dobrim sodelovanjem delovne terapije in fizioterapije stanovalce uspešno spodbujali k večji mobilnosti, ohranjanju sposobnosti in čim večji samostojnosti pri vsakodnevnem življenju." Medicinska sestra Nina Uršnik dodaja, da je njihova največja želja, da bi se stanovalci pri njih počutili domače in sprejeto. Ko bo dom v celoti zapolnjen, bodo potrebovali tudi dodatne kadrovske okrepitve, vendar so zaposleni prepričani, da bodo s srčnostjo, strokovnostjo in dobrim sodelovanjem ustvarili okolje, kjer bo vsak stanovalec deležen varnosti, spoštovanja in topline.
Kot pravi Lidija Reiter, stavba ni več le nov in sodobno opremljen objekt, ampak postopoma postaja dom, ki ga soustvarjajo stanovalci, njihovi svojci in zaposleni. Z vsakim novim prihodom dobiva več topline, življenja in svojo edinstveno zgodbo.
Center starejših Mežica, enota Koroškega doma starostnikov, je zasnovan skladno z najnovejšimi strokovnimi smernicami na področju dolgotrajne oskrbe in grajen po standardih skoraj ničenergijske gradnje, z uporabo trajnostnih rešitev in sodobnih arhitekturnih pristopov. "Naši starejši občani so gradili Mežico in s tem objektom jim bomo del tega tudi povrnili," je, kot smo poročali ob odprtju doma, poudaril mežiški župan Mark Maze. Projekt so izpeljali v okviru Načrta za okrevanje in odpornost RS, socialna varnost in dolgotrajna oskrba, in je financiran s sredstvi Evropske unije – NextGenerationEU. Vrednost znaša 5,87 milijona evrov.
