Za njo so fantje - pišeki!

Na treningih, kjer so v ospredju borbe s sparing partnerji, si v teh dneh poskušam povrniti prave občutke. Pravih sparing partnerjev zaradi okrnjene zasedbe tokrat v Izoli nisem imela, sem pa se metala - s puncami, malo tudi s fanti. Kombinirala sem, da je bilo nekaj koristi," je ob blazinah v Izoli razlagala Ana Velenšek, bronasta s prejšnjih olimpijskih iger v Riu. Danes 29-letna borka v absolutni kategoriji je takrat še tekmovala v kategoriji do 78 kilogramov.
Četudi je nekaj časa preživela v samoizolaciji, četudi treningi še zmeraj niso najbolj naporni in četudi še zdaleč niso postavljeni jasni cilji za prihodnost, pa tega, kar se je naučila v dolgih letih tekmovanj, Ana preprosto ni mogla pozabiti. "Ne, občutek za judo je ostal. Izgubila pa sem kontinuiteto borb s težkimi nasprotnicami, ki mi stojijo nasproti na največjih tekmovanjih. Pol leta že ni bilo borb z njimi. Bomo videli, kako bo, ko bomo znova skupaj," ugiba Velenškova.

Ana se je po poškodbi, ki jo je spremljala tudi na olimpijskih igrah v Riu, spraševala, ali ima smisel vztrajati še en olimpijski cikel. Na koncu je rešitev videla v novi kategoriji. A zdaj so Tokio že prestavili za eno leto in tudi takrat ni povsem jasno, ali igre bodo. Je Ana v preteklih mesecih obnovila razmišljanje v smislu - mi je to še potrebno, se splača vztrajati? "Na začetku krize sem se za trenutek ukvarjala tudi s to dilemo. A Tokio je še na sporedu in med izolacijo sem znova začela pogrešati judo."
Drži, šport je življenje Ane Velenšek. Športni ritem zahteva tudi veliko odrekanja. Se Ani kdaj zdi, da je v mladosti zaradi športa karkoli zamudila? "Uspešni judoisti športu posvečajo vse. Mogoče kdo reče, da sem zamudila mladost. A pridobila sem toliko drugih stvari, da lahko samo zaključim: Splačalo se je. Zaradi zmag, a tudi po porazih se je bilo treba pobrati, dvigniti glavo in iti naprej. Tako sem dobila dragocene izkušnje." Velenškova v tem olimpijskem ciklusu tekmuje v absolutni kategoriji. Se v njem že počuti povsem domače? "Razlika je res velika. V absolutni kategoriji ni veliko deklet z mojimi kilogrami, vse so občutno težje. Pri njih na blazinah ne pride do izraza toliko tehnika juda, one vse rešijo na račun teže in sile."
Japonke so v judu razred zase. Tudi Velenškova pogosto potuje na Japonsko, kjer črpa znanje, se izpopolnjuje. "Lani sem bila na Japonskem na svetovnem prvenstvu in zatem na tekmi za veliko nagrado. Od tam zmeraj nekaj odnesem. To je drugačen judo, drugačne so tehnike, drugačni treningi," ugotavlja Velenškova.

Koronakriza japonskih judoistov praktično ni prizadela; na voljo imajo dovolj japonskih borcev, ki jih zlahka osamijo v katerem od judo kampov po državi. "Zdaj res vsi trenirajo v enem kampu, kjer so v vsaki kategoriji zbrali tudi po 30 judoistov. Tako imajo prednost. V težki kategoriji v Sloveniji sama nisem imela niti ene sparing partnerice. Na Lopati mi je nekaj časa pomagala Zagrebčanka Ivana Maranjić, a se je poškodovala in ostal mi je le sparing partner - Andraž Špiler. Tako sem imela vsaj enega težkega borca. Vsi drugi fantje pri nas na Lopati so bolj - pišeki," zaključi Velenškova.