Le en dan v letu je tak, ko naši najboljši športniki iz trenirk skočijo v večerne toalete, lakaste čevlje in visoke pete, se zberejo v Cankarjevem domu, sproščeno poklepetajo in nazdravijo uspehom. No, povsem sproščeno ni, malce drame je v športu vedno, a ta čas brez znoja in krvi ob proglasitvi najboljših v državi.
No, ti časi so malce drugačni, druženje s kanapejčkom v eni roki in šampanjcem v drugi odpade oziroma se je preselilo v virtualni svet, toda vse drugo je ostalo. Če kdo, nas športniki niso razočarali, še eno fantastično leto so spisali, ko spet lahko rečemo - boljše skoraj ne gre … A če smo se vsakič doslej zmotili, smo se tokrat spet, za to seveda navijamo.
Ponovno je bilo težko tudi delo novinarjev, sploh pri športnikih v posamični kategoriji, ker je bilo treba še nedolgo nazaj nepojmljive dosežke primerjati in vrednotiti. Tako visoko je letos letvica, da je kapetan zlate slovenske košarkarske reprezentance Goran Dragić, ki je čez lužo Miami popeljal na prag osvojitve šampionskega prstana, ostal brez točk. Da je Tim Gajser ob še tretjem naslovu svetovnega prvaka v kraljevskem razredu motokrosa pri za tako uspešnega športnika rosnih 24 letih ostal celo brez stopničk. In da je Luka Dončić, čez lužo vsaj tako slaven kot - zdaj sicer že bivša - prva dama ZDA, ostal brez krone.
Naj nas žene, da imamo šampionske gene
Hja, da pa je bila odločitev še težja, sta poskrbela Primož Roglič in Tadej Pogačar. Če je glasovalcem večkrat prikladen izgovor v tem, da je dosežke v različnih športih nemogoče primerjati, sta jo naša kolesarska asa še bolj zagodla. Ker so relativno objektivni argumenti, izhajajoč iz globalnosti, atraktivnosti, zahtevnosti in kar je še drugih iz "širše slike", odpadli in so ostali bolj ali manj le še subjektivni. A koga postaviti na piedestal, ko sta pred nami zmagovalec najprestižnejše dirke na svetu in številka ena na svetu? Kot bi izbirali med zmagovalcem smuka v Kitzbühelu in dobitnikom kristalnega globusa ...
Upajmo, da nas tudi to še čaka, a ne bodimo lakomni. Veselimo se, da je Tadej Pogačar navdušil z mladostno sproščenostjo, fanatično borbenostjo in zmagovalno miselnostjo ter je pripravil enega največjih preobratov na dirki vseh dirk. In da se je Primož Roglič po izjemno bolečem, srce parajočem porazu na poti do rumene majice, ki jo je izgubil ob vhodnih vratih na Elizejske poljane, pobral in s številnimi drugimi zmagami, tudi to, ki sta jo slavila skupaj s Pogačarjem, pisal nova poglavja zlate dobe slovenskega kolesarstva.
Mlademu šampionu je bila letos grenkoba prihranjena, a v karieri, četudi bo hodil po vrhovih, mu ne uide. Njegov starejši prijatelj in naš šampion par excellence mu je osvežil recept do največjih zmag. No, eden drugemu sta si in vsem nam, pa tudi vsi drugi s spiska najboljših športnikov in športnic v državi so nam ga. Zato le pogumno na pot, potem pa bo, kar bo, kot pravi Roglič. Zmaga, gotovo! Ko pride težko, naj nas žene, da imamo šampionske gene.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
