Slovenka na atletskem zemljevidu sveta: "Cilj je bil najvišji: svetovni rekord!"

Slovenski atleti ne priznavajo omejitev, ki jih s seboj nosi čas koronakrize. Tako je ta teden padel še en atletski državni rekord. V četrtek ga je v Ljubljani v teku na 2000 metrov z zaprekami popravila Maruša Mišmaš Zrimšek. Čas 5.56,80 je hkrati drugi najboljši čas v zgodovini atletike. Petindvajsetletna Grosupeljčanka je tako poleg rekordne znamke na 3000 metrov z zaprekami vpisala še en tovrstni presežek. Z njo smo se pogovarjali včeraj, ko se je navdušenje že nekoliko poleglo in je bilo vse zopet v znamenju športa: dopoldan kolo, popoldan pa trening na stadionu.
2000 metrov z zaprekami sicer ni običajna dolžina, ki jo tečejo atleti na velikih tekmovanjih, ni olimpijska disciplina, v kateri ima Mišmaševa že izpolnjeno normo za Tokio. Zakaj se je tokrat odločila za tretjino krajšo progo? "2000 metrov z zaprekami res ni olimpijska disciplina, a hkrati tudi ni nič nenavadnega, če se organizatorji odločijo zanjo. Na mitingih po svetu je kar pogosto na sporedu," razlaga Mišmaševa.

Dosežek - drugi najboljši vseh časov - se za slovenske razmere sliši sijajno. No, Maruša je v četrtek na tartanu v Šiški želela še več. "Res sem si postavila najvišji cilj, želela sem postaviti nov svetovni rekord. Tako sem imela primerno motivacijo. Misel o novem svetovnem rekordu te napolni z adrenalinom. Gre za poseben občutek. Med tekmo sem se počutila odlično in že prej sem bila zelo živčna - na pozitiven način. Kot da bi imela pred seboj zelo močno tekmo. Četudi sem v resnici tekmovala sama s seboj, saj konkurence v Ljubljani nisem imela. Tudi razmere so bile idealne za rekorden dosežek. Bilo je zvečer po dežju, ko ni bilo niti prevroče niti premrzlo," razlaga Mišmaševa.
Je bila dodatna ugodna okoliščina tudi to, da ni imela konkurence? Tako se je morala osredotočiti samo na tek. Odpadel je boj z nasprotnicami, ko pride na progi do izraza tudi primerna taktika. "Ne. S tem, da tekmujem, nimam težav. V resnici mi je veliko lažje teči, če imam na progi konkurenco. Takrat še posebej uživam, saj lahko samo tekmujem in mi ni treba razmišljati o času. Takrat sem najbolj sproščena, najmočnejša. Ko se borim samo z uro, imam običajno več težav. Všeč mi je tudi, ko tekmujem na velikem stadionu, ko je ob meni veliko navijačev. To mi daje dodatno energijo," ugotavlja Maruša Mišmaš.

Da je treba premagati tudi tiste, ki so v zadnjem krogu še pred njo, Mišmaševo torej dodatno stimulira? "Ja, meni to pomaga. Rada imam take napete tekme. Takrat ne razmišljam, kako me že vse boli. Takrat samo še tekmujem, poskušam iztisniti maksimum iz sebe. Tako je veliko lažje doseči dober rezultat. Zato si želim, da bi kmalu znova imeli močne tekme," dodaja Mišmaševa.