Poškodba na poškodbo

Lani je Andreja Leški, judoistka Bežigrada, v kategoriji do 63 kilogramov na velikih tekmovanjih po svetu vse bolj resno tekmovala s Tino Trstenjak, aktualno olimpijsko prvakinjo v tej kategoriji. Primorka se je vzpenjala na svetovni lestvici, kjer je še zmeraj na 15. mestu. To bi jo popeljalo med 34 bork, ki se na olimpijskih igrah pomerijo v eni kategoriji. A je hkrati brez možnosti za pot v Tokio, saj bo tam v vsaki kategoriji prostor za le eno judoistko iz države. Trstenjakova je na svetovni lestvici judoistk, ki je edino merilo za Tokio, takoj za prvouvrščeno Francozinjo Agbegnenoujevo.
Poleg tega se Leškijeve še zmeraj drži smola. Lani maja si je hudo poškodovala levo ramo in poškodba jo je za šest mesecev oddaljila od tekmovanj. Pretekli teden se je poškodovala znova, takrat med treningi v Izoli. Tam si je poškodovala desno ramo. Zdravniki so ugotovili poškodbo, podobno prvi - le da ji tokrat ne bo treba pod nož. Je bila nova poškodba posledica dolge pavze, ko je najprej sanirala ramo, zatem je sledila samoizolacija zaradi korone?

"Ne bi rekla, da sem se tokrat poškodovala zaradi pomanjkanja treningov. Mi za Bežigradom smo nenehno trenirali, ostali smo v ritmu. Moji poškodbi sta bili nesrečna kombinacija okoliščin in naključij. Lahko bi se zgodilo kadarkoli, tudi na domačih treningih v Ljubljani. V Izolo smo pripotovali, ker smo lahko menjavali sparing partnerje, kar je zmeraj dobrodošlo."
Leškijeva se je ob tem spomnila, kaj vse je prestajala lani, ko je bila prvič resneje poškodovana. "Sanacija poškodbe ramena je bila kar zahtevna. Pri judu mora biti telesna pripravljenost stoodstotna, sicer ni uspehov. Hkrati se je po poškodbi treba tudi v glavi prepričati, da je vse sanirano. Bila sem že skozi vse to, na blazinah nisem bila več prestrašena. Res še ni bilo vse stoodstotno, a na to se bo treba privaditi. Poškodba te ožigosa. Posebej ker z mojim prejšnjim trenerjem rehabilitacije nismo izpeljali optimalno. To je bila moja prva poškodba, zato na take stvari še nisem bila pripravljena. Sedaj vem, da mora biti rehabilitacija postopna, da ni modro stremeti samo k najhitrejšemu povratku na blazine."

O prejšnjem trenerju Rokiju Drakšiču Leškijeva nima najboljšega mnenja? "Sodelovali smo dve leti in smo v tem času doživeli marsikaj. Drži, da je bil nekaj drugega, morda ne to, kar smo si želeli in pričakovali. Nekaj takega kot Fabjanova šola. Obdobje je bilo za nas relativno slabo, a nedvomno smo tudi od tega nekaj odnesli. Psihično smo zagotovo napredovali in sedaj smo vsi veseli, da smo dobili novega trenerja Andreja Šturbabina, s katerim se dobro razumemo in sodelujemo." Nova poškodba je Leškijevo še bolj oddaljila od tihega cilja - preboja na olimpijske igre, nastopa za Slovenijo na največjem tekmovanju. "No, moj cilj ni bil, da bi tekmovala s Tino. Želela pa sem si na svetovni lestvici čim boljše uvrstitve. Skozi to sem verjela, da lahko pridem tudi na olimpijske igre, in nekaj časa mi je šlo zelo dobro. Kvalifikacije so potem prekinili in sedaj sem znova poškodovana," zaključuje Leškijeva.