Rozmari Petek
Minuli konec tedna so se vrnile srednješolske in osnovnošolske ekipe iz Južne Koreje, kjer je letos potekalo svetovno prvenstvo v robotiki. Mnogi so bili spet nadvse uspešni. Poleg mariborske ekipe Srednje elektro-računalniške šole Maribor, o kateri smo v Večeru že poročali, so se z visokimi uvrstitvami vrnili še slovenskokonjiški osnovnošolci OŠ Pod goro in celjski dijaki Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije. A čeprav so bili vsi na istem mestu, so tekmovali v povsem različnih kategorijah, opisuje mentor celjske ekipe dr. Matej Veber. Pet dijakov – Nika Kroflič iz Škofje vasi, Matic Grilc z Blance, Gregor Orešič iz Poljčan, Arnej Kovačič iz Žalca in Lovro Bratina iz Štor – je v kategoriji reševalnih robotov in timskih izzivov, povezanih z reševanjem, tokrat doseglo drugo mesto. Drugi so bili že lani, predlani pa so bili svetovni prvaki.
"Na svetovna prvenstva hodimo že nekje sedem let. Za zdaj smo zelo uspešni," pove Veber, ki na tekmovanje vsako leto pelje drugo ekipo, pa kljub vsemu od leta 2019 še nobena ni končala na manj kot tretjem mestu. "Druge ekipe, opažam, več let na tekmovanja hodijo z istimi dijaki. Pri nas imamo drugačen sistem, ker želimo dati možnost čim več dijakom zaključnih letnikov. Tokrat smo sicer prvič testirali varianto, da se je ekipi pridružil dijak tretjega letnika, da bo vsaj on že imel izkušnjo," opisuje.
"Potrebujemo ljudi, ki se bodo znali obrniti, kaj sami narediti in razvijati. Izkušnja takšnih tekmovanj jim odpre pogled"
Bogatejša konkurenca sprva spodnese tla pod nogami
Povsem iskreno pove, da je za dijake prihod na takšno prizorišče sprva precejšen šok. "Mi jih tukaj nekaj učimo, pripravljamo, potem pa pridejo tja, kjer je 3500 tekmovalcev v 35 različnih panogah, iz 45 držav … Z roboti, ki stanejo vsaj dvakrat več kot naš. Vedno, ko pridejo tja in vidijo druge ekipe in drage robote, so čisto poklapani. Vsako leto je tako. Potem vidijo, da ni vse v dragem robotu, ampak da je treba imeti dobro taktiko in sprejemati dobre kompromise, da vseeno dobiš točke. Saj tudi drugim, dražjim robotom, odpove motor, mikroračunalnik in podobno. Ključ uspeha je v tem, da je stvari treba znati hitro popraviti. Takrat se vidi, ali je ekipa homogena, ali zna timsko delati. Ko sodelujejo, ko si pomagajo, lahko rešijo kakšen problem. Ni pomembno, na kak način, le, da ga rešijo. To šteje. Timsko delo in reševanje težav," opiše Veber, ki je z leti tudi sam postal sodnik na tekmovanju.
Celjani so si tokrat prav s timskim delom prisvojili drugo mesto. Kakšno nalogo pa je imel robot? Kaj sploh morajo dobro sprogramirani in konstruirani roboti početi na svetovnem tekmovanju? "Dijaki morajo med letom robota predelati, razviti izboljšave, testirati, ker na tekmovanju so vsako leto novi izzivi, nove naloge. Mora se denimo voziti po kamenju, po stopnicah, nagnjenih terenih, saj gre za simulacije terena po naravnih nesrečah. Vožnja po takšnem terenu je prvi izziv, ki ga mora robot premagati. Sam mora tudi zaznavati in prepoznavati simbole za nevarnost. Prepoznati mora gibanje, temperaturo, magnetno polje in tako naprej. Tretji izziv pa je, da mora robot odpreti ventil, pogledati in pregledati, kaj je v cevi, skratka, manipulirati z različnimi kosi, ki so na terenu. Precej kompleksno," strne mentor.
Dijaki morajo biti celo leto pripravljeni delati več
Prav zato Veber skrbno izbere, kdo bo del ekipe. "Najti moraš dijake, ki so pripravljeni delati izven klasičnih okvirjev. Veliko dela morajo opraviti doma, veliko dodatnega dela je tudi v šoli. Predvsem pa jih mora področje zanimati. Morajo biti entuziasti, ki hočejo nekaj več," je jasen mentor. Pa je še dovolj entuziastov? "V vsakem letniku se najdejo dijaki, ki so pripravljeni več delati. V drugem letniku, ko jih začnem učiti, vidim, kdo bi bil primeren. Ni nujno, da so to najboljši dijaki, ki bi pri vseh predmetih imeli petice. Nekdo, ki ga nekaj zanima in je na nekem področju dober, se vključi. Ni pa nujno, da so mu vsa področja blizu," poudari. Vedno izbere pisano ekipo. "Nekdo je dober programer, nekdo je dober konstrukter, nekdo dober elektronik, potem se to sestavi v celoto. Vsak je zadolžen za neko področje. Nekdo med njimi – letos je to bilo dekle – je vodja, ki koordinira, jaz kot mentor pa ob znanju iščem tudi donatorje za tekmovanje, ki stane okoli 20 tisoč evrov. Iskrena hvala vsem donatorjem, ki so pomagali."
Nagrajeno tudi raziskovalno delo
Dijaki so za avtonomnega reševalnega robota sami načrtovali mehansko konstrukcijo, izdelali elektronske sklope ter razvili programsko opremo za avtonomno vožnjo. Robot je moral na zahtevnem poligonu samostojno premagovati različne ovire, zaznavati okolico s pomočjo senzorjev ter opravljati naloge, ki posnemajo razmere po naravnih nesrečah. Razvoj robota je temeljil tudi na raziskovalnem delu dijakov in mentorjev. Mapiranje okolice mobilnega robota sta v okviru raziskovalne naloge v projektu Mladi za Celje raziskovala Matic Grilc in Nika Kroflič, ki sta z nalogo dosegla zlato priznanje na državnem srečanju mladih raziskovalcev.
Tri dni po vrnitvi domov si mentor še ni dodobra oddahnil. "Vsako leto sem starejši in je malo bolj naporno. Kot mentorju mi je pa vsako leto izziv, da dijakom te stvari omogočim in da dobijo to izkušnjo. S tem jim širiš obzorje, naučiš misliti izven okvirjev. Kasneje, ko bodo razvijalci, inženirji, razvojniki v podjetju, bodo imeli čisto drugačna izhodišča od vsakdanjih, kar je dobro za vse nas. Potrebujemo ljudi, ki se bodo znali obrniti, kaj sami narediti in razvijati. Izkušnja takšnih tekmovanj jim odpre pogled. Nauči jih, da je vredno vztrajati, kljub temu da na prvo žogo ne gre vse po načrtih. Da gredo čez to. Ne vem, kako naj to drugače opišem, a ko se vrnejo, se jim vidi, da so nekoliko bolj odrasli. In predvsem bolj samozavestni," sklene mentor.
