Rozmari Petek
Tasja in Ljoša sta mlada Rusa, ki so ju nedavno, v tem poletju, Konjičani pogosto srečevali na bazenu. Učila sta se potapljanja, ki se vedno začne v varnem bazenu. Nekaj dni pred vrnitvijo domov sta končno doživela tudi potapljanje v morju, ki ga je sploh Tasja, potem ko je videla razstavo Arneta Hodalića na Ljubljanskem gradu in fotografijo potopljene ladje, komaj čakala. To še ni vse – petnajstletnica in dvaindvajsetletnik sta se potopila tudi v bazen Y-40, enega najglobljih na svetu. "Tasja se je s scubo potopila do deset metrov, kar je za osebe s sindromom AMS svetovni rekord. Obenem je v potapljanju na vdih presegla pet metrov, kar je tudi rekord. Ljoša je šel s scubo do globine 1,5 metra, kar je tudi pohvalno," je svoja marsovca, kot jima ljubkovalno pravi, opisal Branko Ravnak, Konjičan, predsednik Plavalnega kluba Slovenske Konjice, ki že več kot dve desetletji podvodni svet odpira ljudem s kakršnimi koli ovirami.
Akcije, ki podirajo predsodke
Tasjo in Ljošo v običajnem svetu ovira že sam videz. Ljudje s sindromom AMS (ablepharon makrosomija sindrom) se rodijo brez vek, zato jim morajo čim prej s pomočjo plastične operacije narediti zaščito za oči. Podobno je z ušesi, usti … S tem sindromom na celem svetu živi 16 ljudi. "Z njima smo začeli delati že v Rusiji, nato pa smo čakali na humanitarno vizo, da bi lahko prišla v Slovenijo, kjer bi lahko naredili še kaj več," opiše Ravnak. "Humanitarno sodelovanje je edina stvar, ki zaradi vojne čudežno ni bila prekinjena," nadaljuje Veronika Starkova, Rusinja, ki se je projektu sprva pridružila kot prevajalka (v Rusiji je študirala slovenščino in doktorirala iz del Ivana Cankarja), nato je začela pomagati tudi v vodi. "Ljoša in Tasja kot vsi posebni otroci živita v bolj zaprtem okolju, ne moreta se družiti z vrstniki, ker ju okolje težko sprejme. Tudi zato so takšne akcije dobrodošle, ker podirajo predsodke," poudari Starkova. "Videti so res čisto drugače, a se ravno tako hitro učijo in razumejo, kaj jim kažeš. Tega ne veš, dokler jih ne spoznaš. Ko jih, predsodki padejo," je delo z njima opisal mladi, devetnajstletni Leon Bobik, ki Ravnaku pomaga pri učenju potapljanja.
Voda pomaga vsem
Branko Ravnak z zvezo IAHD Adriatic že 15 let sodeluje z rusko zvezo za potapljanje in rusko zvezo za šport invalidov, ki ima 1,5 milijona članov. "Z njimi sodelujem vsako leto, le v času covida-19 nisem bil tam. Na Krim pride 500 invalidov iz cele Rusije, tam sem spoznal Ljošo in Tasjo," opisuje Ravnak. Voda je breztežnostni medij, v katerem lahko osebe z različno invalidnostjo najlažje izvajajo razgibalne vaje, vedno poudarja Ravnak. Sam to dokazuje s številnimi invalidnimi posamezniki, ki jim je že pomagal do boljšega počutja in večje samozavesti.
"Če bi šlo vse preko srca, bi že umrla"
Ne predsodki, temveč izjemen poklon pa velja Ljošini in Tasjini skrbnici Nadeždi Jarihmetovi, edini materi, ki jo poznata in ju je spremljala na obisku v Sloveniji. Nadežda ima štiri biološke otroke ter pet posvojenih. Ljoša je bil drugi otrok, ki ga je posvojila (prej je posvojila otroka ločenih sorodnikov). "Naletela sem na članek o Ljoši. Zbirali so denar za njegovo operacijo. Ko sem videla njegovo sliko, sem mislila, da se je močno opekel. S hčerko sva ga obiskali v bolnišnici. Prvič, ko sem ga videla – trinajst let je imel takrat – ga je medicinska sestra na hodniku potisnila. Hudo mi je bilo, ni se mogel braniti," se spominja Nadežda. Ravnateljica ustanove, v kateri je živel od rojstva, ji je dovolila, da ga vzame s seboj na dopust na Krim. "Tam smo se odločili, da ga vzamemo za vedno," pripoveduje.
To je bil edini otrok, ki ga je sama poiskala, vsi drugi so "poiskali" njo. "Direktorica nekega dobrodelnega sklada me je klicala, da ima Ljoševo 'sestro'. Zanjo so dolgo iskali posvojitelje, snemali videe, pisali članke, pa je nihče ni hotel. Ko je o njej izšel film, pa se je ravno začela vojaška operacija, zato je bila njena zgodba naenkrat na stranskem tiru. Kmalu zatem se je eden od mojih otrok odselil, zato sem lahko posvojila še Tasjo," pripoveduje mati. Ženska z velikim srcem, ji rečem, (ob Tasji in Ljoši je posvojila še otroka s cerebralno paralizo, težave ima tudi eden njenih bioloških otrok), sama pa odvrne: "Nimam sploh srca, ker če bi vse šlo preko srca, vse te emocije, bi že umrla."
Da bo naslednje otroke čakalo lepše življenje
"Ko bom velika, bi rada bila kirurginja," se pogovoru pridruži Tasja, ki za razliko od "brata" govori, ker so ji dovolj zgodaj opravili operacijo ušes, nato se, izčrpana od vode, poglobi v svojo knjigo. Ljoša s pomočjo aparata sliši, a pripomoček je zanj prišel prepozno, da bi se lahko naučil govoriti. "Rad pa pospravlja, kuha, snema na TikToku in objavlja," pojasni mama. "Zelo rad se druži. Če ga ne sprejmemo, zelo trpi. Je občutljiva duša, vse razume," doda. "Zato jima je tukaj tako všeč, ker čutita, da sta nekomu zanimiva, da se še kdo drug ukvarja z njima, ne le domači," pojasni. "Sta drugačen svet. Ko delaš z njima je, kot da se dotikaš nečesa, kar ni zemeljsko, kar ni od tu," doda Veronika, ki velik doprinos vidi tudi v medijski izpostavljenosti najstnikov. "Ko 'navadni otroci' vidijo, da takšni otroci obstajajo, potem jih lažje sprejmejo. Mediji lahko veliko naredite, da če se kdaj rodi tak otrok, bodo strokovnjaki vedeli, da se je treba z njimi ukvarjati. Ljošo so dali v sirotišnico za slaboumne, Tasja pa je že kot majhna deklica imela vzgojiteljico, ki jo je imela rada, zato se je lepo razvijala in napredovala. Če bo večja ozaveščenost, bodo ljudje vedeli in bo take otroke morda čakalo lepše življenje," sklene Veronika Starkova.
