(FOTO) Skrivnostna ženska, ki jo 600 let po njeni smrti še vedno iščejo. Kaj kažejo najnovejše raziskave?

Kakšna je bila Veronika, slovenska Julija celjskega grofa Friderika, nihče ne ve. Od kod je prišla ženska, ki so ji sodili zavoljo čarovništva, a je uspela sodnike prepričati o svoji nedolžnosti? Obstajata teoriji, obe precej verodostojni. Kam jo je, ko je končala kot žrtev maščevanja Friderikovega očeta Hermana II., njen mož položil (natančneje preložil, saj je dal Veroniko prekopati) k večnemu počitku? Iskalcev njenega groba je bilo že veliko, najbližje resnici je raziskovalka Mija Oter Gorenčič iz ZRC SAZU, ki je kot najboljša poznavalka kartuzij skupaj z Damirjem Žeričem iz Pokrajinskega muzeja Celje oblikovala pred kratkim odprto razstavo o skrivnostni Veroniki.

"Zadolžena sem bila za predstavitev Veronikinega 'posmrtnega življenja', kje je Veronikin grob," opisuje Mija Oter Gorenčič. "To vprašanje buri duhove vse od 19. stoletja. Takrat so ga na pobudo Antona Martina Slomška neuspešno iskali v jurkloštrski cerkvi, ponovno so ga v cerkvi poskušali najti leta 1937, tudi neuspešno. Pomemben korak k napredku raziskovanja vprašanja, kje je grob, je predstavljalo leto 2005, ko je pater Karel Geržan objavil, da je odkril podstavek Veronikinega groba v nekdanji kapiteljski dvorani. To dragoceno opažanje je sprožilo nadaljnje stavbo-zgodovinske raziskave, in pokazalo se je, da je pater našel bivši prvotni zid kapiteljske dvorane. In tako se je spet odprlo vprašanje, kje pa je Veronikin grob."

Vse sledi vodijo do Marijine kapele 

Pokazalo se je, da je bil v starejših raziskavah povsem spregledan zgodovinski vir, ki se hrani v vatikanskih arhivih. Gre za dokument iz 23. avgusta 1434, s katerim je celjski grof Friderik II. v Vatikanu zaprosil za prejem odpustkov v povezavi z Marijino kapelo, ki je stala v atriju kartuzije. "Hkrati je v Vatikanu zaprosil, da ga po smrti pokopljejo prav v tej kapeli. Ta intimna želja se zdi kar prepričljiv argument v prid tezi, da bi lahko bila Veronika pokopana v tej kapeli in da je zato želel biti pokopan prav tam poleg nje," domneva raziskovalka. Na razstavi je prvič prikazan arhivski vir iz vrhovne kartuzije v Franciji.

"Gre za potrdilo iz leta 1428, tri leta po Veronikini smrti. Celjska kronika pravi, da so Veroniko pokopali v Braslovčah (pod gradom Ojstrica je bila umorjena 17. oktobra 1425), čez nekaj let pa se je Friderik odločil za izkop njenih posmrtnih ostankov in prevoz v kartuzijo Jurklošter. In prav tri leta po njeni smrti je ohranjen sklep, da generalni kapitelj kartuzijanskega reda daje menihom v Jurkloštru dovoljenje v zvezi z neko kapelo. Lahko bi se dovoljenje nanašalo na dovoljenje za pokop ženske v moškem kartuzijanskem samostanu," domneva soavtorica razstave. "Prav tako je na razstavi prvič mogoče videti vir iz Zgodovinskega arhiva Celje, iz katerega je razvidno, da je bila ta kapela še v 16. stoletju imenovana kot kapela celjskih grofov."

Da bi potrdila svojo domnevo, staro že nekaj let, je izprosila dovoljenje za sondiranje v Marijini kapeli. A zgolj v velikosti osem krat dva metra. "Naredili smo izkop oltarja. Našli smo tlakovce, najlepši z rozeto na sredini je na razstavi," dodaja. Kaj pa Veronika? So jo našli? "Če je bil kdorkoli pokopan v kapeli, če je bila to Veronika ali še kdo drug, je bilo to ante altare, kot piše v listinah, torej pred oltarjem, sonda pa je zajela dva metra in z njo smo prišli ravno do konca oltarja. Torej, če je bila, je bila pokopana še malo naprej, a mi smo se na tej točki v skladu s prejetim dovoljenjem ustavili," pojasni. Septembra letos, ko so izvedli sondiranje, so sicer naleteli na okostje, a moško, ki je bilo pokopano ob zidu zunaj kapele. "Poravnano je bilo čisto s steno prezbiterija, kar pomeni, da je takrat kapela morala še stati, ni pa jasno, ali je okostje še iz časa delovanja kartuzije ali ne," opisuje in s tem tlakuje pot novim domnevam, kako je moško okostje pristalo tam …

Težko predstaviti žensko z zgolj nekaj zgodovinskimi dejstvi 

Domnev je tudi v povezavi z Veroniko še veliko. Direktor muzeja Stane Rozman je zato poudaril, kako neverjetno zanimivo sta avtorja pripravila "razstavo o ženski, o kateri je sicer malo zgodovinskih virov, je pa zapisana v kolektivni spomin Slovencev kot nobena druga ženska srednjega veka. Njena tragična usoda, njena ljubezen sta tisti, ki sta se zapisali tako v mitologijo slovenstva kot literarno zgodovino. Cela vrsta del se ukvarja z njeno usodo in je verjetno daleč najbolj znana ženska, predstavnica celjske družine," je dejal Rozman.

Postavitev razstave o Veroniki v letu, ko mineva 600 let od njene smrti, zato ni bilo enostavno, izpostavlja Damir Žerič, izjemen poznavalec grofov  Celjskih. "O Veroniki, ki je bila na zgodovinski sceni največ tri leta, ne vemo veliko. Natančno ne poznamo niti njenega izvora. Stoletja je veljalo, da izhaja iz naselja Desinić, v zadnjih desetletjih se vedno bolj vsiljuje domneva oziroma teza, da ni izhajala iz Desinića, temveč iz naselja Dišnik približno 100 kilometrov vzhodneje, v bližini Bjelovarja. Vemo tudi, da sta se Friderik in Veronika po poroki, ki je bila očitno skrivoma organizirana, umaknila in živela na gradu Fridrihštajn na Kočevskem, ki ga je zgradil Friderik in ga, zanimivo, poimenoval po sebi. To je edini grad izmed vseh gradov Celjskih, ki je bil poimenovan po enem od pripadnikov rodbine. Dodatna zanimivost, z 970 metri nadmorske višine gre za najvišje ležeči grad na Slovenskem. In še dodatna zanimivost: to je eden izmed redkih gradov, ki so jih Celjski sami zgradili; približno tretjino posesti so podedovali, nekaj so jih dobili z zastavnimi posli, le okoli deset so jih zgradili sami. Ta grad je Herman II., potem ko je zaprl svojega sina, porušil," opisuje Žerič. Na razstavi je prikazana 3D-rekonstrukcija morebitnega izgleda gradu v 15. stoletju.

Nekaj prepuščeno domišljiji. Ali pač? 

Zanesljivo dejstvo o njej je, da je bila plemkinja. "A iz nižjega plemiškega stanu in kot takšna neprimerna soproga za visokoleteče Celjane. Grofje Celjski, že prej gospodje Žovneški, so se znali vedno odlično poročati. V ta mozaik kamenček z imenom Veronika Deseniška nikakor ni sodil," dodaja Damir Žerič. Zanesljivo je tudi, da je bila zaprta in umorjena na gradu Ojstrica. "Na razstavi so prvič doslej predstavljeni predmeti, ki jih datiramo v čas celjskih grofov in v čas, ko sta bila tam, vsak v svojem obdobju, zaprta Friderik II., kasneje še Veronika Deseniška, ki je bila na gradu Ojstrica dvakrat zaprta - pred sojenjem in po njem. Prepuščeno je interpretaciji, domišljiji, kdo je bil lastnik predmetov, kdo jih je uporabljal," namigne avtor. Kot je precejšnjemu delu domišljije prepuščeno tudi, kje je pokopano Friderikovo srce. Ob Veroniki? "Dejstvo je, da za to nimamo nobenega zgodovinskega vira ali dokaza. Drugo dejstvo pa je, da so prav iz tega časa v Evropi bili primeri, da so meceni, podporniki, dobrotniki prav kartuzijanskih samostanov dali pokopati svojo glavo drugam kot svoje srce in drugam kot svoje telo, ker so želeli dele svojega telesa podariti različnim samostanom, ki so jih podpirali v času življenja. Kolikor vemo, je bil Friderik vseeno pokopan v minoritski cerkvi v Celju, je pa dejstvo, da imamo tam njegovo lobanjo. Torej … zaključek se piše sam," se nasmehne Mija Oter Gorenčič in še doda: "Na podlagi analogij z evropskim prostorom bi bilo kaj takšnega teoretično možno, vendar pa za to nimamo nobenega arhivskega dokaza. Za zdaj še ne. Želim si, da bi razstava pripomogla, da bi se v prihodnosti nadaljeval arheološki izkop v kartuziji, ki bi zagotovo razjasnil kakšno nadaljnje vprašanje in odkril kakšno tančico skrivnosti, ki se plete okoli Veronike Deseniške."