Ne dom upokojencev, ne dom starejših, ostarelih … Dom za varstvo odraslih Velenje je naziv velenjske ustanove, v kateri biva 190 starejših. Že ime pove, da so drugačni od večine. "Gospa Sušec peče najboljši štrudelj, gospa Ivanka v 'študentskem klubu' skuha tudi govejo juho," med sprehodom po domu našteva direktorica doma Violeta Potočnik Krajnc. Ob omembi študentskega kluba malce povzdignem obrv. "Ja, tako so se poimenovali stanovalci v tretjem nadstropju. Enota se sicer imenuje Češnjev cvet, ker smo vse enote poimenovali po rastlinah. No, sami pa so si nadeli še vzdevek 'študentski klub'. Ful se imajo fajn, še dodatno si kaj skuhajo. Pravzaprav si lahko vsi v domu kaj sami skuhajo, saj ima vsaka enota svojo kuhinjo," opiše direktorica. "Prejšnji teden smo delali ocvirke," doda gospa Lešnik. "A zato mi danes vsi v domu ponujajo pečena jajčka?" se zasmeje direktorica.
"Moramo pa še priti na zeleno vejo za tisto, kar je bilo narejeno za nazaj"
Na vsakem koraku se čutita sproščenost in toplina, odkar je dom praktično kot nov, pa tudi udobje. Frizerski salon, manikura, masažni salon, na voljo jim je zdravnica, kmalu prihaja še zobozdravnica. Predvsem pa so nadvse toplo urejene gospodinjske skupnosti s prijetno skupno dnevno sobo in kuhinjo. "Tu imamo svoj fond kav in čajev," smeje pove gospa Kristina, članica "študentskega kluba", ter odpre predal, poln različnih kavnih mešanic. "Vse imamo tukaj, posodo, pribor, pomivalni stroj, mikrovalovno pečico, pa ventilacijsko pečico, vse. Skuhamo lahko, kar želite. Tudi zamrzovalnik imamo. Da imamo v njem sladoled," se zasmeje.
Dolgotrajna oskrba pozablja na socialni vidik
Velenjski dom za varstvo odraslih pomoč na domu ne izvaja le v šaleških občinah, temveč tudi v Mislinji. To pomeni, da bodo izvajali tudi dolgotrajno oskrbo v teh občinah. "Čeprav vemo, da je veliko anomalij, bomo kot izvajalci naredili vse, kar bomo lahko. Bomo pa seveda jasno povedali, kje vidimo ozka grla ali kakšne težave, hkrati bomo dali tudi predloge za izboljšave in upali, da nas bodo slišali. S sodelavko sva članici delovne skupine, ki jo je imenoval minister Maljavec, da bova tudi na ta način poskušali dajati predloge," pravi direktorica Potočnik Krajnc in dodaja: "Le ena stvar me skrbi, da pri dolgotrajni oskrbi pozabljamo na socialni vidik. S tem je bil narejen le aparat storitev, pozabili pa smo na bistvo – to je človek. Kje so tisti, ki so 'fit' in si želijo iti v dom? Zakaj smo gradili domove petih generacij, če se sedaj vračamo 30 let nazaj. To je stvar, ki me najbolj skrbi. Mi imamo ideje in predloge za izboljšave."
V domu ponovno shodila
Čeprav ima po novem vsaka soba svojo kopalnico (pred obnovo doma je bila 40 stanovalcem na voljno ena), ima vsaka enota še eno večjo kopalnico za daljša razvajanja v kopalni kadi. "Tu je bolje kot v hotelu. Med prenovo doma smo dejansko bivali v hotelu v Topolšici, kjer sem nekoč tudi delala. Ampak tam smo vsi imeli dvoposteljne sobe, tu imamo tudi enoposteljne," opiše gospa Kristina, ki je predstavnica stanovalcev v svetu zavoda. Hkrati je tista, ki poskrbi za čestitko in rože ob jubilejih sostanovalcev in sprejema tudi kakšne kritike.
"Včasih je za koga kaj preveč ali premalo slano, a vse je mogoče prilagoditi, le pogovarjati se je treba," pojasni. A pogostejše kot drobne kritike so pohvale: "Pet let nisem hodila, ležala sem doma. Snaha in sin sta se trudila in me 'rihtala'. Tu pa sem oktobra lani s pomočjo terapevtk Sare in Tatjane naredila prvi korak. Bila sem najsrečnejša ženska na svetu. Sedaj že kar dobro hodim, tisto hoduljo precej spretno obračam. Danes sem 20-krat vstala ter šla gor in dol," je opisala gospa Milka.
Temeljita prenova doma, v katerem so stanovalci in zaposleni zadovoljni (težav s kadri presenetljivo nimajo), je sicer pustila tudi manj ljubo posledico – dolg v višini skoraj 4,8 milijona evrov. "V samo investicijo nismo mogli vključiti vseh stroškov bivanja na nadomestni lokaciji (leto in pol smo bili v Topolšici in tudi tam smo morali prostore preurediti), ker so to neupravičeni stroški. Obenem smo se dogovorili, kar sem vseskozi zagovarjala, da selitev ne sme iti v breme stanovalcev. Ministrstvo se je s tem strinjalo in obljubilo, da bodo te stroške pokrili. Če tega ne bi mislili, nam ne bi vsako leto dali soglasja, da se zadolžimo pri državni zakladnici. Tak je bil dogovor ves čas, sicer vlada ne bi potrdila, da nam pokrijejo izgubo," pojasni direktorica.
Dom je moral med gradnjo najeti pet milijonov evrov kredita, saj je investicija znašala dobrih 17 milijonov evrov, evropskih sredstev pa je bilo 12 milijonov. Nepokritih je le še nekaj obresti, dodaja direktorica, saj je vlada vzela nek presečni datum, obresti pa tečejo tudi po tem datumu. "Vem, da se bodo te stvari rešile, saj smo naredili res veliko stvar. V domu, kakršen je bil prej, so bili pogoji nemogoči." Kot dodaja, je njihovo poslovanje, če odštejejo obresti, uravnoteženo. "Moramo pa še priti na zeleno vejo za tisto, kar je bilo narejeno za nazaj."
Težav s kadri ne poznajo
"Kristalno jasno mi je, da ljudje čez mejo zaslužijo več kot pri nas. Prihajam iz Slovenj Gradca, tudi meni je bližje dom v Lavamintu kot tisti v Velenju. A vseeno poznam le eno osebo, ki še dela na drugi strani meje, ostali so se zaradi preobremenjenosti vrnili," opiše Violeta Potočnik Krajnc. Težav s kadri v Velenju sicer nimajo. "Ne bi pa bilo prav, če bi rekla, da pri nas vse teče gladko in da je vse rožnato. Ne more biti. Tudi v družini ne teče vse gladko. Pač iščemo kompromise in se poskušamo čim bolj približati zaposlenim. Denimo s tem, da lahko sami sestavijo razpored dela. Ker so timi fiksni, je to lažje. To je ena od stvari, ki pozitivno vplivajo na zaposlene. Na plače žal nimamo vpliva," dodaja.
Pod streho vzeli varovance VDC Mozirje
Po novem pri njih domujejo tudi stanovalci VDC Mozirje, ki so se morali zaradi neprimernih bivanjskih razmer letos poleti odseliti iz najetih prostorov. "Ob prenovi doma smo namreč morali urediti tudi rdečo in sivo cono (to je bil pogoj, da smo lahko kandidirali za sredstva), vendar pa sedaj, če izbruhne epidemija, teh con ne potrebujemo več, saj imamo zgolj dvo- in enoposteljne sobe, vsaka soba ima svoje sanitarije in kopalnico. Pogoji so sedaj čisto drugačni in to ni potrebno. Oni pa so imeli težavo. Že lani poleti so bili pri nas več kot mesec dni, ker je bilo v njihovih prostorih prevroče, tu pa je vse klimatizirano. In če kdo ve, kako je biti brezdomec, smo to mi. Normalno, da smo jim takoj prisluhnili. Krasni so, super sodelujemo. Naši stanovalci in zaposleni jih imajo radi, oni pa imajo radi nas," še pove direktorica.
Dom ima še eno posebnost – knjižnico, posvečeno pokojnemu velenjskemu županu Bojanu Kontiču. Zato ker je tudi Kontič rad prihajal k njim, še posebej na tematsko obarvane dogodke, denimo dalmatinske večere in koktajl zabave s trebušnimi plesalkami, ki so stanovalcem popestrili letošnje poletje, in ker je dal idejo za knjižnico. V njej med drugim direktorica enkrat tedensko bere knjige po izbiri stanovalcev.
"Trenutno beremo Moji edini, ki sem jo ljubil od Ivana Sivca. Govori o ljubezni Kajuha do Marije Medvedove. Tukaj je namreč veliko ljudi, ki so poznali Kajuha in jim je branje zelo zanimivo," pojasni bralka. Večina stanovalcev je domačinov iz Velenja, Šoštanja, Šmartnega ob Paki, delno tudi iz Mislinje, kjer naj bi dom v prihodnje dobil svojo dislocirano enoto. "Trenutno poteka usklajevanje. Glede na število čakajočih, na naši čakalni listi jih je 1300, si vsekakor želimo, da bi obrodilo sadove," še pravi Violeta Potočnik Krajnc.
Dom usklajenih odnosov
Velenjski dom je eden od le treh slovenskih domov (poleg njega sta to še Dom Nine Pokorn - Grmovje in Dom Tisje v Litiji), ki uporabljajo poseben sistem dela - stanovalci imajo med zaposlenimi svoje osebne zaupnike. "Delamo po modelu kulture usklajenih odnosov, kar pomeni, da smo naravnani na stanovalca, da ga poznamo, da poznamo njegovo življenjsko zgodbo, da se jim znamo približati. Naši stanovalci imajo zaupne osebe v domu, kar pomeni, da je en zaposleni v fiksnem timu primarna oseba za tri ali štiri ljudi in določen čas nameni zgolj njim. Nato so še sekundarne osebe - to smo vsi ostali, ki delujemo v domu, od uprave do tehničnih služb," model opiše Violeta Potočnik Krajnc. Včasih so zaposleni edini "bližnji", ki jih ima stanovalec.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
