Temeljna naloga vsakokratne koalicije in njene vlade je, da ustvarja pogoje za blaginjo državljanov, zagotavlja socialno kohezijo, varuje narodno skupnost pred zunanjimi tveganji in tako prispeva k njenemu trajnostnemu razvoju. V preteklih treh desetletjih smo Slovenci izbirali take koalicije in vlade, ki so vzpostavile in ohranjale socialno-liberalni razvojni model. Ta je omogočil gospodarsko rast, s katero se Slovenija po BDP približuje povprečju EU, razmeroma pravično delitev ustvarjenega dohodka in dobrin med prebivalstvo, socialni mir in mednarodno varnost v okviru EU in NATO. K temu so v veliki meri prispevale tudi organizacije civilne družbe, predvsem sindikati, ki so delovale kot korekcijski dejavnik v primerih rušenja ravnotežja med socialno in liberalno komponento modela. Danes so pred nami novi izzivi za zagotavljanje blaginje in varnosti prebivalstva in države, ki izhajajo predvsem iz mednarodnega okolja.
V prvi vrsti gre za posledice odmiranja neoliberalnega modela, ki se poskuša ohraniti celo z odstopanjem od svojih lastnih načel, kot so svobodni trg, pravna država, parlamentarna demokracija in človekove pravice:
- Porušena je globalna ureditev, ki je temeljila na mednarodnem pravu. Nadomešča jo samovoljna uporaba vojaške in ekonomske moči. OZN kot zaščitnica mednarodnega miru in NATO kot branik zahodne demokracije sta oslabljena in postajata vse manj zanesljiva garanta državne varnosti. Oboroženi konflikti se nadaljujejo, v Palestini poteka genocid in mednarodna varnost je nenehno ogrožena. Naša širša skupnost Evropa se zdi, da v tej igri igra nekonsistentno in obrobno vlogo.
- Razgrajujejo se temeljne civilizacijske vrednote in etične norme, kot so človekove pravice, pravica do življenja in prepoved genocida. To ne vpliva le na mednarodna razmerja, temveč spreminja tudi odnose znotraj posameznih družb. - Bliskovito se širijo nove tehnologije, vključno z umetno inteligenco, ki spreminjajo način proizvodnje ter organizacije javnega in zasebnega življenja. IKT pospešeno votlijo naravne družbene skupnosti, kot so družina, soseska, delovni kolektiv in lokalna skupnost ter vežejo posameznike neposredno na globalne centre kapitala in moči, ki vsiljujejo ideologijo individualizma in potrošništva. To povečuje krizo identitete posameznikov in zmanjšuje odpornost narodne skupnosti.
- Zaostruje se mednarodna gospodarska tekma skozi borbo za omejene naravne vire, uvajanje novih tehnologij in povečevanje konkurence na podlagi cenejših naravnih virov, slabo plačanega dela in nizkih socialnih standardov. - Eksponencialno se povečujejo razlike v dohodkih in premoženju prebivalstva, kar slabi družbeno kohezijo in demokratične ureditve držav. Krepijo se desne iliberalne stranke, nacionalizem in avtokracija.
- Zaostrujejo se okoljski problemi, ki pa jih je gnanje za dobički in za prevlado v mednarodnem ekonomskem, političnem in vojaškem prostoru potisnilo na obrobje zanimanja. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo pojavile naravne katastrofe svetovnih razsežnosti, ki jih ne bo mogoče več niti omiliti, kaj šele preprečiti ali odpraviti njihove posledice.
V preteklih treh desetletjih smo Slovenci izbirali take koalicije in vlade, ki so vzpostavile in ohranjale socialno-liberalni razvojni model. Ta je omogočil gospodarsko rast, s katero se Slovenija po BDP približuje povprečju EU, razmeroma pravično delitev ustvarjenega dohodka in dobrin med prebivalstvo, socialni mir in mednarodno varnost v okviru EU in NATO
Na navedene izzive bi morali novi koalicija in vlada primerno odgovoriti. Iz koalicijske pogodbe, interventnega zakona za razvoj Slovenije in drugih vloženih oziroma sprejetih zakonov pa izhaja, da nekaterih sploh ne naslavljajo, drugih pa se lotevajo neprimerno. V splošnem bi morali socialnoliberalni razvojni model dopolniti v smeri trajnostnega, ki poleg socialne in liberalne vključuje tudi okoljsko komponento. Namesto tega pa se krepi (neo)liberalna, marginalizira socialna in ignorira okoljska komponenta. Tako imenovana koalicija za razvoj se vrača pet desetletji nazaj k preživetim konceptom in ukrepom. Predstavlja se nam kot koalicija za razkroj z izrazitim povečevanjem razvojnih tveganj.
Na naraščajočo mednarodno negotovost bi se bilo treba odzvati s krepitvijo države, ki je sposobna hitro odgovoriti na kritične razmere na gospodarskem in političnem področju ter s povezovanjem z miroljubnimi demokratičnimi državami. Namesto tega prihajajoča koalicija ponuja vitko državo, ki jo namerava še oslabiti z odpuščanjem in z neučinkovito teritorialno razpršitvijo državne administracije. Čeprav koalicijska pogodba izpostavlja povezovanje z EU, hkrati poudarja državno suverenost, kar povečuje verjetnost, da se bodo vladne stranke kot doslej povezovale s svojimi tradicionalnimi zavezniki, kot sta vse bolj agresivni in avtoritarni ZDA in Izrael. Uporabo njihovih vrednotnih in ne-etičnih praks lahko pričakujemo tudi doma. To pa bo povečevalo ranljivost in zmanjševalo odpornost Slovenije. Državo in narodno skupnost bi morali okrepiti tudi s povečanjem njune odpornosti in socialne kohezije.
Namesto krepitve sodelovanja med družbenimi skupinami koalicija ponuja ukrepe, ki ga bodo oslabili: spodbujanje individualizma in tekmovalnosti, onemogočanje socialnega dialoga z ukinitvijo samostojnega ministrstva za delo, pritiski na sindikate, razgradnja enotnega plačnega sistema v javnem sektorju, povečevanje razlik v plačah in premoženju, zmanjšanje podpore civilno družbenim organizacijam, krčenje socialnih programov in odpiranje ideoloških tem, kot so privatizacija javnih služb, pojmovanje družine, odnos do preteklosti in podobno. Namesto večje kohezije lahko pričakujemo povečanje napetosti in konfliktov med delom in kapitalom ter med državo in civilno družbo. Kot protiutež individualizaciji, ki jo spodbuja nova tehnologija, bi bilo treba krepiti javne prostore. O tem ni zaslediti konkretnih načrtov. Celo več, napovedana je nadaljnja privatizacija zdravstva in šolstva, posegi v medijski prostor, odtegnitev podpore 'nepravim' civilno družbenim organizacijam in skupnostim.
Krize identitete ne bodo mogli reševati le družina, cerkev in gasilska društva. Koalicijska pogodba na več mestih izpostavlja staro neoliberalno mantro – deregulacijo: v gospodarstvu in podjetništvu, pri zaposlovanju, pri gospodarjenju s prostorom. V ozadju je pričakovanje, da bo spodbudila podjetništvo in učinkovitost gospodarstva. Zamolčani pa so zmanjšana varnost zaposlitve, kakovost in varnost proizvodov in storitev, varovanje in izgled okolja. Namesto, da bi študente z boljšimi štipendijami in njim dostopnimi stanovanji spodbudili k hitremu razvoju v vrhunske strokovnjake, jim ponuja samostojno podjetništvo, ki pomeni odvračanje od študija in pot v prekarnost.
Namesto omejevanja socialnih razlik jih želi nova koalicija povečati: s socialno kapico, z ukinitvijo gornjega dohodninskega razreda, z zniževanjem obremenitve dela, kjer največ pridobijo najvišji dohodkovni razredi in s krčenjem socialnih programov tako imenovane vitke države. Socialna kapica bo omogočila predvsem bogatenje lastnikov in menedžmenta. Nastajajoče razlike pa ne bodo zmanjšane z obdavčitvijo premoženja. To je nespodbudno sporočilo za večino prebivalstva, vključno visoko strokovne kadre. Socialne razlike bo dodatno povečevala napovedana privatizacija zdravstva, šolstva in socialnih storitev. Zasebniki bodo kovali dobičke iz skladov, v katere obvezno prispevamo vsi državljani, kar je etično in ustavno sporno. Državljanom se bo poslabšal dostop do brezplačnih javnih storitev, ki jih bodo prisiljeni (do)plačevati. Na okoljskem področju Koalicijska pogodba predvideva 'razumno politiko njegovega varovanja'. Bolj se posveča hitremu umeščanju v prostor kot varovanju okolja. Komaj so omenjeni brezogljični viri energije, nič ni o njeni racionalni rabi. Na področju kmetijstva ni govora o sonaravnem kmetovanju in varovanju obdelovalne zemlje.
Ni zaznati načrtov osveščanja in usposabljanja mladih v izobraževalnem procesu za spoprijemanje z okoljskimi tveganji. Koalicijska pogodba ne razrešuje finančne uganke, namreč kako bo vlada zagotavljala stabilnost proračuna, zdravstvene in pokojninske blagajne ob tem, da napoveduje znižanje davkov in prispevkov, uvedbo vrsto pomoči, olajšav, subvencij in razbremenitev, ne bo pa uvedla novih virov prihodkov. Pospešena rast in odpuščanje v javnem sektorju bo premalo. Sledilo bo omejevanje javnih storitev in pokojnin. Izhajajoč iz razprav, ki so objavljene v knjigi "Prispevki k trajnostnim razvojnim ciljem Slovenije" (Svetlik, Toš, ur., AZTRS, 2026, 443 strani), podpisani izražamo resno zaskrbljenost nad že sprejetimi in nameravanimi ukrepi. Forsiranje gospodarske rasti na račun socialne varnosti in kohezije ter na račun okolja prinaša koristi predvsem peščici najbogatejših prebivalcev, blaginja večine pa bo prizadeta. Pričakujemo lahko povečevanje nezadovoljstva, družbenih trenj in konfliktov. S tem pa bo izničena dobrobit, ki bi jo lahko prinesle nove storitve, kot so brezplačni vrtci, stanovanjske sheme in boni za mlade, pomoč podeželju, regionalizacija in delniške opcije zaposlenim. Družbene napetosti bodo zmanjševale tudi rast investicij, produktivnosti in plač. Zato koalicijo pozivamo, da upošteva sodobna spoznanja znanosti, se usmeri iz preteklosti v prihodnost ter iz razkroja v razvoj.
Podpisniki: zasl. prof. dr. Ivan Svetlik, zasl. prof. dr. Niko Toš, prof. dr. Milica Antič Gaber, Bogdan Biščak, Andrej Cetinski, prof. dr. Boris Cizelj, zasl. prof. dr. Lucija Čok, zasl. prof. dr. Martin Čopič, prof. dr. Mladen Dolar, doc. dr. Srečo Dragoš, Zvone Dragan, izr. prof. dr. Slavko Gaber, izr. prof. dr. Vesna V. Godina, prof. dr. Andreja Gomboc, akad. prof. dr. Tine Hribar, prof. dr. Hajdeja Iglič, prof. Jana Javornik, PhD, zasl. prof. dr. Maca Jogan, prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, doc. dr. Anamarija Kejžar, dr. Zdenko Kodelja, prof. dr. Bogomir Kovač, doc. dr. Gorazd Kovačič, Milan Kučan, prof. dr. Roman Kuhar, prof. dr. Tamara Lah Turnšek, zaslužna znanstvenica, prof. dr. Vesna Leskošek, Bojana Leskovar, dr. Uroš Lipušček, prof. dr. Franc Mali, prof. dr. Jasna Mažgon, izr. prof. dr. Nina Mešl, prof. dr. Vlado Miheljak, prof. dr. Vesna Mikolič, akad. zasl. prof. dr. Zdravko Mlinar, zasl. prof. dr. Stane Pejovnik, prof. dr. Dragan Petrovec, akad. prof. dr. Jože Pirjevec, prof. dr. Rado Pišot, zasl. prof. dr. Dušan Plut, zasl. prof. dr. Marko Polič, doc. dr. Milko Poštrak, doc. dr. Tamara Rape Žiberna, zasl. prof. dr. Danijel Rebolj, prof. dr. Božo Repe, zasl. prof. ddr. Rudi Rizman, prof. dr. Svetlana Slapšak, zasl. prof. dr. Lojze Sočan, akad. prof. dr. Slavko Splichal, prof. dr. Peter Stegnar, mag. Sibil Svilan, prof. dr. Darko Štrajn, izr. prof. dr. Lea Šugman Bohinc, prof. dr. Goran Turk, zasl. prof. dr. Danilo Türk, Bojan Veselinovič, izr. prof. dr. Ana Vogrinčič Čepič, izr. prof. dr. Simona Zavratnik, prof. dr. Mitja Žagar.
