Marko Kovačevič
Ko je klub padel v prepad, kot se je izrazil zadnji v vrsti čete v tej sezoni odstavljenih ali odstopljenih trenerjev, se je le oglasil prvi mož kluba. Acun Ilicali je spregovoril o (trenutni) krizi v NK Maribor. Odgovore je sestavil, priznal, da je sezona slaba, ponudil celo nekaj rešitev, vtisa, da je Maribor vse prej kot njegova prva nogometna skrb, pa ni popravil. "Zakaj ne bi uspeha iz Hull Cityja ponovili še v Mariboru?" se je vprašal v intervjuju za Sportklub in hkrati ponudil rešitev s tem, da bo kar sam izbral naslednjega trenerja. Maribor bo ponovil uspeh Hulla? Kakšen uspeh, točno? Šesto mesto v drugi ligi je za vijoličaste katastrofa epskih razsežnosti, ne uspeh. Nič manjši polom ni tudi drugo mesto med slovenskimi drugoligaši in dodatne kvalifikacije za preboj med elito, če letošnjemu dosežku Hull Cityja v Anglji najdemo ekvivalent v naši nogometni hierarhiji. Sposodimo si citat Del Boyja Trotterja iz kultne BBC-jeve serije Samo bedaki in konji in ga malo prilagodimo. Kako, za vraga, se je NK Maribor znašel v Hullu?
Res je, da igra v majhni državi s skromnim trgom, kjer se obrača precej manj denarja kot v Angliji, a Maribor je še vedno naš najtrofejnejši klub. S tem, ko je Ilicali vložil v zasedbo iz Ljudskega vrta, postal lastnik kluba, kot si sam pravi, je nasledil tudi visoko letvico, ki meri uspešnost. In ta je postavljena precej višje kot v Hull Cityju. Klub, ki je od svoje ustanovitve leta 1904 večinoma igral po nižjih divizijah angleškega nogometa, klub, ki je v 120-letni zgodovini doživel zgolj štiri sezone v elitni ligi (med 2008 in 2010 ter med 2013 in 2015), klub, ki je odigral vsega štiri evropske tekme (leta 2014 v kvalifikacijah za evropsko ligo), in nenazadnje klub, ki lahko v vitrino z lovorikami postavi le štiri pokale za prvake tretje angleške lige, pač ne more biti vzgled (nekoč) serijskemu osvajalcu lovorik v Sloveniji. Vijoličasti lahko "velikemu bratu" sledijo, se po njem zgledujejo v biznisu, na igrišču pa bo treba najti kak drug vzor. Ne uspehi Hulla, dovolj bo, da Maribor ponovi uspehe … Maribora! Pa ne tistih iz obdobij, ko je v mestu donela himna lige prvakov, za začetek bo dovolj, da se Maribor približa dosežkom iz sezone 2023/24, zadnje pred prihodom investitorjev. Pa čeprav je bila ta z drugim mestom v državnem prvenstvu in izpadom v osmini finala pokala neuspešna. Za Maribor neuspešna.
Da ne bo pomote, letošnja sezona je za Hull vrhunska. Trener Sergej Jakirović je po koncu rednega dela sezone v championshipu, za mnoge najzahtevnejši ligi na svetu, še vedno v igri za preboj med angleško elito. Rezultat je impresiven predvsem zaradi okolja, kjer je bil ustvarjen. Jasno je, da prva ljubezen Acuna Ilicalija deluje v neki drugi nogometni galaksiji. Zneski, ki se obračajo v Angliji, so za Slovenijo nepredstavljivi. Kot je ob objavi novice, da so bili vsi klubi upešni v postopku licenciranja za prihodnjo sezono, zapisala Nogometna zveza Slovenije, so imeli prvoligaši v letu 2025 55,6 milijona evrov prihodkov, k čemur so medijske pravice, glavni vir v nogometno bolj razvitih okoljih, prispevale zgolj tri odstotke, in dobrih 10 milijonov več odhodkov. Vsi skupaj. Hull City je v primerljivem obdobju zgolj za plače nogometašev in strokovnega osebja namenil kar 42 milijonov evrov.
Nepošteno bi bilo trditi, da Maribor od turških vlagateljev nima koristi. Čeprav je s klubom povezano podjetje lansko leto zaključilo z več kot šestmilijonskim minusom, so lahko v Ljudskem vrtu mirni ob Ilicalijevih zagotovilih, da bo deficit pokril iz svojega žepa. Okrepila se je nogometna šola, prva ekipa je dobila svojo drugoligaško podružnico v Iliriji, tudi napovedi o gradnji sodobnega trening centra so se že pojavile ... Je pa vijoličasti klub imel bolj malo od tega, da je očitno postavljen v vrsto za Hull Cityjem. Pa tudi klub z vrha Ilicalijeve piramide je imel bolj malo od svoje slovenske podružnice.
Maribor je sicer znal skovati igralce, dovolj dobre za ta rang tekmovanja, nenazadnje je Žan Vipotnik, najbolj vroč napadalec in prvi strelec championshipa, zrasel v mladinski šoli v Ljudskem vrtu, a v igralcih, ki so jih trenutni oblastniki parkirali pod Kalvarijo, bi le s težavo našli kakšnega s potencialom za najmočnejše evropske lige. Oscarju Zambranu so kaj takega preprečila najprej dopinška kazen, nato pa poškodbe, Sheyiju Oju, Benjaminu Tettehu in drugim legionarjem, ki so jim predstavljali kot darilo navijačem, pa mizerna forma in popolno pomanjkanje motivacije. Tudi promet v drugo smer se ni posrečil, nekdanji igralci Hulla niso izboljšali Maribora. Eksperiment z izkušenim, a zaradi poškodb pošteno načetim Jeanom Michaelom Serijem zvezni liniji ni dal stabilnosti, o dejstvu, da James Furlong tri mesece po podpisu pogodbe še ni dovolj pripravljen, da bi v slovenski ligi odigral eno samo minuto, pa tako ali tako ni treba izgubljati besed.
Navijači kluba iz Mladinske ulice ne marajo drugih mest. Pa naj bo na lestvici prve lige ali na seznamu prioritet vlagatelja. Morda je bil zgolj komunikacijski spodrsljaj, morda pa je medijski mogotec, ki je sicer večkrat poudaril, da je obseden z uspehom, možnost skoka na večji, še bogatejši trg res postavil pred obet slovenskih lovorik in evropskega preboja, a brez zavedanja, kaj NK Maribor pomeni v svojem okolju in kaj je zanj uspeh, bo svojo naložbo le s težavo odpeljal iz krize.
No, morda pa bo s tem poskušal kdo drug. Če bo svoj večinski delež v podjetju NK Maribor, d. o. o., dejansko prodal Evangelosu Marinakisu, kar Ilicali sicer odločno zanika, ne bodo vijoličasti nič na boljšem. Grški ladjar Maribora v svojem imperiju nogometnih investicij zagotovo ne bi postavil pred Nottingham Forrest in Olympiakos. Bi pa bil Maribor vsaj v vrsti za dvakratnim evropskim prvakom in 48-kratnim grškim šampionom ...
