(ŠESTI DAN) Nič več najboljših sosedov v naši lokalni skupnosti

V zadnjih dneh v Večeru tudi na terenu v Mariboru in širši podravski in koroški regiji spremljamo zapiranje Mercatorjevih prodajaln in se pogovarjamo z ljudmi, ki so manjše trgovine v teh okoljih še imeli za svoje. Seveda so večji trgovski centri že dolgo bolj privlačni za masovne nakupe in pritegnejo več kupcev, potrošništvo kot trend, ki smo se mu tako ali drugače priklopili, ostaja v razmahu, hkrati pa so veliki centri tudi mesto družabnih srečevanj in presegajo zgolj prakse nakupovanja, tudi kina so se ne nazadnje selila vanje. Zdi se, kot da se dandanes lokalne trgovine v razmerju do velikih šoping centrov v nekem, tudi simboličnem pogledu spreminjajo v nenaden ostanek nekdanjih časov. Nekoč je bilo za manjši kraj pomembno, da ima trgovino in gostilno, pa ne zaradi primarne preskrbe z živili in ponudbe pijače, tudi z vidika družabnosti in mesta srečevanj. Pozneje so v manjših krajih, še zlasti z drobljenjem občin, odpirali in širili poslovalnice bank in pošte, pa še druge storitvene dejavnosti, ki so jih približevali ljudem. Vse to so povezovali z razvojem, a tudi z družbenim življenjem in živ(ahn)o lokalno skupnostjo.

Kot s številnimi stvarmi, ki se pokažejo za vredne, ko jih krčijo, ukinjajo ali kako drugače izginjajo, se zdi, da je podobno z lokalnimi trgovinami - trenutno bolj izpostavljenimi Mercatorjevimi, prej, pa tudi vzporedno pa že drugih, nekaterih že preživelih, tudi odprodanih znamk, in še kakšnih zasebnih trgovinic, ki so vse težje kljubovale konkurenci bolj uveljavljenih znamk. Te vsakodnevno zasipajo še z reklamnimi letaki in ponudbami s kuponi za popuste.

Če so prebivalci majhnih krajev nekdaj hrepeneli bo boljšem, večjem, lepšem z bolj pestro in konkurenčno ponudbo, ki je tradicionalne nakupe spreminjala v sodobnejše potrošniške prijeme in navade, se vendarle zdi, da bodo danes pogrešali manjše, svoje trgovine. To so zlasti starejši ljudje, ki jim je bila trgovina v njihovih vaški ali krajevni skupnosti vselej pri roki za sprotne nakupe, a tudi za vsakdanja, drobna, marsikdaj le na videz obrobna pomenkovanja s trgovkami, ki so gotovo poznale vse svoje kupce in tudi znale predvideti njihove prihode in verjetno tudi izbire živil. Pa ne le starejši: tudi mlajši, ki so mobilnejši in radi potujejo, vselej ne zavijejo kar v nakupovalna središča, zlasti ko iščejo lokalno, domače, avtohtono. Zato marsikje, četudi so na meji rentabilnosti, prav majhne trgovine, še posebej zadruge, predstavljajo prostor, v katerega radi vstopajo. Pripravljeni so odšteti tudi kaj več za kvalitetnejši lokalni proizvod, pa kdaj za drugačen, počasnejši način postrežbe, ki seveda prav tako ne more konkurirati ekspresnim blagajnam in priganjanju ob hitremu zlaganju v vrečke, ki ga tudi kdaj zahtevajo vrste v večjih prodajalnah.

A trg pač terja svoje: prinaša in odnaša, tudi nepomembni nostalgičnost in sentimentalnost. V luči širših poslovnih odločitev velikih sistemov je seveda jasno, da se racionalizacije začnejo tam, kjer ni rentabilnosti oziroma kjer ocenijo, da bo prihranek (naj)večji. Trgovine so se razpasle za vsakim vogalom in konkurenca je silovita. Da je prav trgovska dejavnost tista, kjer so delavci glede na zahtevnost dela, nedeljske in praznične izmene podplačani in je tudi odnos do njih pogosto omalovažujoč, je bilo že večkrat izpostavljeno. Za zaposlene, ki jih ob zapiranjih prerazporejajo, je težko obdobje - sploh, ker so eno vajo v Mercatorju pri zdesetkanju tehničnih trgovin že dali skozi. Običajno se ob takih poslovnih odločitvah sprožijo še debate o lastnikih, prodajah domačega tujemu, (ne)pravilnosti poslovnih odločitev in posledicah. Podobni krogi debat so se večkrat odvrteli že tudi v drugih panogah ob pomembnejših prestrukturiranjih. Ni nujno, da tuji lastnik sam po sebi prinese poslabšanje, je pa pogosto, da v večjih verigah in od velikega števila zaposlenih oddaljeni lastniki in poslovodstva na svoje poslovne enote gledajo "bolj tehnično", lažje upravljajo in prerazporejajo kadre, ko je to potrebno, ne da bi se preveč zapletali v pojasnjevanja notranji, še manj pa zunanji javnosti. Ko prihajajo, slavnostno odpirajo ali še širijo, imajo običajno kar radi pozornost, tudi medijev, vrata pa želijo zapreti potihoma.

Vprašanje lokalne trgovine v majhnih krajih tako ni le vprašanje trgovine. Vselej je širše. Odpira tudi razprave o tem, kaj je in bo ljudem sploh še na voljo, tudi o (ne)urejenosti infrastrukture, dostopov za ljudi nasploh, skrbi za manjše skupnosti. Če zasebnih firm pač nihče ne more prisiliti, da nekje ostanejo, pa se je že izkazalo, da tudi javne storitve, kjer bi marsikdaj moral biti v ospredju širši javni interes in javno dobro, optimizirajo prav tako predvsem na račun tistih, ki so v več pogledih že tako prikrajšani. Recimo starejših v odročnejših krajih, kamor niti pošta ne prispe več vsak dan, ne posluje ali je več ni. Še bolj to velja za bančne poslovalnice in razne urade, ki so prešli na digitalne obrate in v tem trendu najlažje najdejo pojasnila za vse poteze in reze. Vse več je skupnosti, za katere se pač več nič ne izplača. A na dolgi rok, če ne kar kmalu, se vseeno utegne izkazati, da s prepuščanjem in krnjenjem delov, ki sestavljajo te skupnosti, na neki način izgubljamo vsi.