Tudi med letošnjo kampanjo za državnozborske volitve v Mariboru spremljamo znane prizore in rituale: polaganje temeljnih kamnov, odkrivanje plošč, rezanje slavnostnih trakov, vsesplošno strinjanje kandidatov, da država nujno potrebuje skladnejši regionalni razvoj, ter tekmovanje v tem, kdo je in kdo (še) bo za Maribor naredil več. Štajerska prestolnica se vsaka štiri leta izpostavlja kot simbol neizkoriščenega potenciala, kar pa odpira tudi neprijetna vprašanja - zakaj mora drugo največje mesto v državi ob koncu vsakega mandata dokazovati, da si državna vlaganja in razvoj sploh zasluži? Oziroma zakaj se pričakuje neskončna hvaležnost za vsako drobtinico, ki pade z dobro obloženih miz v Ljubljani.
Ko smo na Večerovem soočenju v Kazinski dvorani SNG Maribor poslušali predstavnike strank, se je zdelo, kot da je Maribor hkrati prejel skoraj za milijardo evrov investicij in obenem ostal sistematično zapostavljen. Paradoks je, da je oboje res. V mandatu vlade Roberta Goloba se je v Maribor steklo veliko denarja, kar je tudi posledica otoplitve odnosov Svobode z županom Sašem Arsenovičem. Če naštejemo le nekaj največjih projektov: Center Rotovž, stanovanjsko naselje z javnimi najemnimi stanovanji pod Pekrsko gorco, v UKC Maribor se dokončujeta nadgradnja onkologije in negovalna bolnišnica, začne se gradnja nove infekcijske klinike, projekt podatkovnega centra, v katerem bo nameščen superračunalnik, gradi se Zdravstvena postaja Tezno ... Toda obenem tudi ta vlada ni odpravila nepravičnega sistema financiranja lokalnih skupnosti, zaradi katerega je najbolj prikrajšan prav Maribor. Za kar 25 milijonov evrov na leto! Zato ne čudi, da so v nekaterih strankah znova zaokrožile ideje, da bi Maribor moral dobiti poseben pravni status s posebnim zakonom.
"Smo na točki, ko se bomo morali pogovoriti o tem, ali bomo od zunaj govorili ljudem, kako se bodo razvijali, ali pa bomo omogočili, da se bodo razvijali sami," je na soočenju izvrstno izhodišče za vse nadaljnje politične razprave o tej temi ponudil Vladimir Prebilič. In naj bomo na tej točki jasni tudi pri Večeru, četudi smo to zapisali že večkrat: v tem primeru ne gre za nobeno jamranje ali užaljenost, kako je Maribor zapostavljen in pozabljen, kar je morda v preteklosti res odmevalo čez Trojane. Preprosto dejstvo je, da imamo sistem lokalne samouprave, ki ni pravičen in bi ga veljalo popraviti. Ali s posebnim zakonom o Mariboru, ali zakonom o mestnih občinah, ali pa z ustanovitvijo pokrajin, o katerih govorijo tudi 143. člen ustave in pred vsakimi volitvami tudi skoraj vse politične opcije. Poti do bolj enakomernega razvoja regij, ki bi omogočal uravnotežen gospodarski, socialni in prostorski razvoj države, je torej več. Minimalen cilj pa bi moral biti, da Maribor od države dobi dovolj denarja za izvajanje zakonsko določenih nalog. Ob tem nihče ne zahteva niti centa več. Prav pa je, da se nenehno opozarja, da je 25 milijonov evrov primanjkljaja na leto (!) nesprejemljivo. In to ni nobeno jamranje, ampak upravičena zahteva.
Maribor ne potrebuje sladkih obljub ob vsakih volitvah, ampak pravičen sistem in jasno razvojno strategijo.
Maribor ima vse elemente, ki jih potrebuje regionalno središče: univerzo, industrijsko tradicijo, ugodno logistično lego med Gradcem in Zagrebom. Kljub temu se razvojni razkorak med mestom in državnim povprečjem še povečuje. Pa problem ni le v Ljubljani, ampak tudi v tem, da Maribor še ni oblikoval dovolj močne in enotne razvojne vizije, kakšno mesto želi postati. Primeri iz Evrope kažejo, da regionalna mesta uspevajo takrat, ko kombinirajo državno podporo z močno lokalno pobudo. Če Maribor ostane odvisen od vsake nove vlade, bo vedno znova talec političnih ciklov. Če pa uspe oblikovati jasno razvojno identiteto - tehnološko, univerzitetno ali logistično -, se bo lahko razvijal še bolj samozavestno in uspešno.
Ni pa samo od Maribora odvisno, kako bo zajezil odliv možganov predvsem v Avstrijo, kar je župan Arsenovič označil kot elementarno nesrečo. Geografska prednost se je v zadnjih dveh desetletjih deloma spremenila v razvojni problem. Tisoči iz severovzhodne Slovenije vsak dan odhajajo na delo čez mejo - plače v Avstriji so pač občutno višje. Posledica je stalni odliv kadrov, od medicinskih sester do inženirjev in obrtnikov. Ta migracija ima dvojni učinek. Na eni strani ljudje sicer prinašajo višje prihodke domov, na drugi strani pa gospodarstvo v regiji izgublja ključni razvojni kapital, to je znanje in delovno silo. Univerza izobražuje generacije strokovnjakov, ki nato svoje kariere gradijo drugod, kar pomeni, da mesto deluje kot izobraževalna postaja na poti v tujino, ne pa kot prostor dolgoročnih priložnosti. Če želi država ta trend obrniti, bodo potrebni bolj ciljani ukrepi. Kot so recimo davčne spodbude za podjetja na obmejnih območjih, da bi lahko ponujala konkurenčne plače, ali splošna davčna razbremenitev plač. Maribor pa naj zagotovi dovolj privlačna delovna mesta, da bodo imeli ljudje razlog ostati in se celo vrniti.
Maribor zato ne potrebuje sladkih obljub ob vsakih volitvah, ampak pravičen sistem in jasno razvojno strategijo. Le z usklajenim delovanjem države in mesta bo lahko izkoristil svoj potencial ter postal močno regionalno središče. To pa ne bi koristilo le Mariboru in regiji, temveč tudi državi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
