Najpogostejša napaka, s katero se evropske vlade soočajo pri pripravi energetskih scenarijev, je, da se stvari lotevajo ekonomsko-tehnicistično. V SWOT analizo postavijo ceno posameznega scenarija ter predvidene izpuste ogljikovega dioksida, k sebi pokličejo predstavnike stroke in svoje ravnanje proglasijo za trajnostno. Tovrstno postopanje kaže na osnovno nerazumevanje temeljnih razvojnih konceptov. Ne le trajnostnosti, ampak tudi delovanja trajnostne družbe in potrebam trajnosti prilagojenih demokratičnih procesov. Napaka, ki pa je našemu prostoru lastna bolj kot drugim, je vztrajanje pri projektnem (energetskem) elitizmu. Še od časov Avstro-Ogrske, ko smo ob večjih industrijskih obratih začeli postavljati prve hidroelektrarne, imamo občutek, da lahko o elektriki odločajo tisti, ki jo razumejo, ne tisti, ki jo uporabljajo oziroma na katerih življenja elektrika vpliva. Slednje obravnavamo kot potrošnike, ki morajo biti zadovoljni s svojimi potrošniškimi pravicami in nizko ceno energije.
Brez premika k načelom vključujoče družbe odločen korak naprej na ravni energetskega prehoda enostavno ne bo mogoč. Trajnostnost namreč tako od države kot od gospodarstva ter državljank in državljanov zahteva aktivno spremembo vrednot in življenjskega stila. Za uspešno dosego tega cilja je pomembno, da se vključuje vse akterje. Aktivno, ne glede na to, ali so gospodarsko in strokovno močni ali ne. Posledice energetskega prehoda bodo namreč radikalno vplivale na vse.
Prehod brez spremembe mišljenja ni mogoč
Menjava virov energije ni nič radikalno novega. Tehnični del energetskega prehoda je dejansko razmeroma preprost – dovolj sta kalkulator in ekonomska analiza posameznih energetskih tehnologij. Veliko večji izziv pa predstavlja sprememba miselnosti odločevalcev. Vlada sama sebe ne sme več videti kot pasivnega naročnika, ki objavi razpis, izbere strokovni konzorcij in nato prenaša rezultate v prakso. Potrebna je njena aktivna vloga od začetka do konca procesa.
Vlade, ki energetski prehod in postavitev velikih energetskih objektov oblikujejo skladno z načeli trajnostnosti, prevzemajo odgovornost za vodenje kontinuiranega dialoga med energetskimi podjetji, znanstvenimi institucijami, lokalnimi skupnostmi, civilno družbo in nevladnimi organizacijami. Trajnostno usmerjena energetska podjetja pa si prizadevajo za boljše povezovanje med zaposlenimi in vodstvom ter za vzpostavitev odgovornih odnosov z drugimi podjetji, lokalnimi skupnostmi in javnostjo na nacionalni ravni. Prizadevajo si za večje razumevanje drugih akterjev znotraj energetske arene.
Tako Aarhuška konvencija kot Evropski zeleni dogovor – temeljna dokumenta za razumevanje trajnostnega razvoja – poudarjata, da politik enostavno ni mogoče oblikovati brez aktivnega vključevanja ljudi, katerih sredstva se vlagajo v energetske projekte in katerim so ti projekti tudi namenjeni. Energetska arena mora kot prostor, v katerem imajo različni akterji dostop do vlade in oblikovanja politik, tako postati vedno bolj odprta in demokratična, ne zgolj liberalna.
Zakaj Francozom gre, nam pa ne
Francija predstavlja odličen primer tega, kako bi se bilo dobro pri nas lotiti tako razprave o JEK 2 kot tudi razmisleka o slovenskih energetskih scenarijih. Država se je namreč desetletja soočala s podobnimi izzivi, kot jih ima danes Slovenija.
Konflikti in posledično zastoji so nastajali, ker so se pri energetskih projektih pojavljala nesoglasja med nacionalno in lokalno oblastjo, med investitorji in okoljskimi organizacijami ter med gospodarstvom in prebivalci območij, kjer so postavljali objekte. Dogajalo se je, da je država, ko je razrešila en spor, naletela na tri nove. Postopek pomiritve se je moral tako začeti znova – znova in znova.
Leta 1995 je francoska vlada zato ustanovila Nacionalno komisijo za javno diskusijo (NKJD), ki omogoča prenos načel zelenega prehoda iz teorije v prakso. Gre za organ, ki na enem mestu združuje vse relevantne akterje: državo, državljane, lokalne skupnosti, nevladne organizacije, raziskovalne centre, politične stranke in gospodarstvo. Diskurz med njimi poteka na enakopravnih temeljih, preko različnih oblik participacije – od posvetovanj in deliberacij do javnih razprav in neposrednih pogovorov med državljani in parlamentarnimi strankami. S tem je Francija postavila standard odprtega, vključujočega in strukturiranega odločanja pri velikih infrastrukturnih energetskih projektih.
Diskusija o posameznem projektu se v povprečju pred NKJD odvija štiri mesece, zato imajo vsi akterji na voljo dovolj časa, da se o projektu informirajo in na podlagi pogovora in argumentov oblikujejo kvalificirano stališče.
Predlogi, ki jih v diskusiji pri posameznem energetskem projektu oblikuje NKJD, za vlado sicer niso obvezujoči. Je pa praksa, da odločevalci, v kolikor presodijo, da posameznega ukrepa ne morejo izvesti ali ga ne bodo izvedli, svojo odločitev argumentirajo in pojasnijo na način, ki je jasen in nedvoumen. V nasprotnem primeru tvegajo ostro reakcijo državljanov – ne nujno na ulici, temveč na volišču.
Da je tovrstno povezovanje akterjev učinkovito, povedo konkretni podatki. Komisija je v osmih letih obravnavala 64 infrastrukturnih projektov. Od teh jih je 20 skozi diskusijo NKJD prišlo brez večjih sprememb, pri 38 projektih so upoštevali pridržke NKJD in pripravili dopolnitve, pri šestih pa so projekte v celoti opustili. In četudi so se predstavniki energetskega sektorja ob uvedbi instrumenta bali, da bo NKJD postopke izgradnje energetskih objektov še dodatno zakompliciral in zavoljo tega bistveno podaljšal, je praksa pokazala ravno nasprotno.
Francozom se (ne)referendum o JEK 2 ne bi zgodil
Postavitev novih jedrskih elektrarn je v Franciji enako aktualna kot pri nas. V zadnjih petih letih je francoska vlada obravnavala predlog nacionalnega energetskega podjetja EDF in sistemskega operaterja RTE za začetek gradnje šestih novih jedrskih elektrarn.
V razpravo, ki je potekala med oktobrom 2022 in februarjem 2023, je bila samodejno vključena tudi NKJD. V okviru različnih oblik javnega razmisleka o tem, ali je izgradnja jedrskih elektrarn sprejemljiva in pod kakšnimi pogoji, je sodelovalo 4500 državljanov. Na pobudo komisije sta morala EDF in RTE odgovoriti na 33 vprašanj, ki jim jih je NKJD uradno posredoval. Podobno vključujočo razpravo Francozi sicer izvajajo tudi o shranjevanju jedrskih odpadkov. S tem ko državljane vključujejo v pripravo projektov, jih motivirajo, da so ne le dobro informirani, ampak tudi aktivni.
V Sloveniji tovrstnega koraka k politični modrosti še nismo naredili. Pri projektu JEK 2 sicer lahko zaznamo napredek na ravni političnega konsenza. Parlamentarne stranke in vlada so se skoraj leto dni usklajevale o izvedbi referenduma in o tem, kako zastaviti vprašanje volivcem. A v trenutku, ko je ena sama pogovorna oddaja zamajala to enotnost, se ni razblinila le složnost, temveč tudi iskrena pripravljenost politikov, da odločanje prepustijo državljanom.
Če želijo koalicijske partnerice upravičiti zaupanje volivcev, morajo državljane obravnavati kot enakovredne partnerje
Ob podrobnejši analizi dogajanja je dejansko manj skrb vzbujajoče dejstvo, da je bil referendum odpovedan tik pred zdajci, kot izhodiščno prepričanje politike, da je v enem mesecu referendumske kampanje mogoče državljane dovolj informirati o tehničnih, ekonomskih in okoljskih vidikih, ki so povezani z gradnjo nove jedrske elektrarne. Francoska vlada je za tak proces predvidela pet let, pri nas pa smo to nalogo prepustili medijem in jim za to namenili vsega štiri tedne. To kaže, kako smo oddaljeni od pravega razumevanja trajnostnosti.
O energetskem prehodu mora v demokratičnem sistemu odločati družba
Priprava energetskih scenarijev na ravni države je po svoji logiki še mnogo večji projekt kot razprava o postavitvi konkretne jedrske elektrarne, kot je JEK 2. Določa namreč tako generalno strategijo energetskega sektorja kot tudi investicije, ki jih bo država vlagala v razvoj svojega sistema ter v prioritete, ki jih bo zagovarjala pri načrtovanju okoljske politike.
Francozi so NKJD v oblikovanje energetskih scenarijev zato vključili že v začetni fazi. Pobudo za angažiranje ljudi je pred kamerami podal predsednik republike Emmanuel Macron, realizirala pa ga je vlada, ko je pod naslovom Naša energetska prihodnost je tu izvedla serijo diskusij, javnih soočenj in posvetovanj.
Državljane so v razpravo vključili, še preden bi eksperti iz Sorbone, nacionalnih raziskovalnih inštitutov, ali energetskih podjetij sploh sedli za isto mizo in začeli pripravljati alternativne scenarije. Zanimalo jih je namreč, na katerih vrednostnih, etičnih in razvojnih predpostavkah naj vlada gradi strokovno diskusijo.
Med oktobrom 2022 in februarjem 2023 se je v razmislek o energetskem prehodu tako vključilo 31.000 Francozinj in Francozov. Med pogovori o energetskih scenarijih so se posvetili vprašanjem ogljične nevtralnosti, odnosa med elektriko in energetskimi potrebami in temeljnih pogojev energetskega prehoda.
Za razliko od francoske prakse so bila posvetovanja v Sloveniji izvedena v zaprtem krogu. Za mizo je s predstavniki vlade sedelo enajst strokovnjakov. Res je, da so bili med strokovnjaki tudi predstavniki nevladnih organizacij ter raziskovalci s področja podnebja in varstva okolja. Vendar pa državljani k aktivni razpravi niso bili povabljeni. Vlada ni raziskala, kaj je ljudem pomembno, ni vzpostavila prostora za približevanje različnih, pogosto nasprotujočih si pogledov na energetski razvoj in ni začela graditi razumevanja med gospodarstvom, okoljevarstveniki, lokalnimi skupnostmi ter podporniki in nasprotniki jedrske energije. Brez širšega vključevanja drugih deležnikov ni mogoče govoriti o legitimni ali trajnostni energetski viziji.
Kaj mora narediti vlada, če (si) ne želi rdečega kartona
Analiza delovanja energetskih družb v Sloveniji kaže na notranjo demokratizacijo in napredno vpeljevanje načel korporativnega upravljanja. Komunikacija znotraj podjetij postaja dvosmerna, odnos med menedžmentom in zaposlenimi pa sodelovalen.
Enako bi moralo veljati tudi za vlado. Sploh glede na vrednote, ki so jih koalicijske partnerice postavile v koalicijsko pogodbo.
Poudariti velja, da bo po večini utemeljenih scenarijev potreba po proizvodnji električne energije v prihodnje še naraščala. Pomembno je, da prihodnost energetike oblikujemo na način, ki je premišljen, vključujoč in zasnovan na načelih trajnostnosti.
Ni dovolj, da ljudi zgolj vprašamo, ali podpirajo izgradnjo jedrske elektrarne ali ne. Treba jim je omogočiti, da postanejo aktivni sogovorniki v razpravi skozi daljše časovno obdobje in z dostopom do vseh potrebnih informacij. To zahteva čas, pa tudi zavzetost države.
Potrebujemo kulturo, morda celo zakon, ki bo takšno sodelovanje obravnaval kot samoumevno. Vlada bi morala vzpostaviti stalno participativno telo ter sprožiti dolgoročno izobraževalno kampanjo, ki bo krepila energetsko pismenost in zaupanje v sprejete odločitve.
Če želijo koalicijske partnerice upravičiti zaupanje volivcev, morajo državljane obravnavati kot enakovredne partnerje. K razpravi ni več dovolj vabiti le zainteresirano javnost, to je organizacij, ki se ukvarjajo z energetiko, podnebjem ali varstvom narave. Vključiti je treba vse, ki bodo s temi odločitvami živeli. In kar je najpomembneje – ustvariti pogoje, v katerih bodo ljudje dejanski akterji, ne le neinformirana tarča populističnih manipulacij.
* Dr. Črt Poglajen je politični analitik, dr. Milan Simončič je docent na Fakulteti za organizacijske vede v Novem mestu.
