(OSEBNO O RESNEM) Kolumna Denisa Manceviča: Hitre, enostavne in … napačne rešitve

V poskusih argumentiranja zadnjih ameriško-izraelskih napadov na Iran je toliko nesmisla, da se ga ne bi sramovali niti najbolj vidni umetniki ruskega absurdizma, enega od tokov avantgarde z začetka 20. stoletja.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Če parafraziram ameriškega esejista H. L. Menckena, ima "vsak zahteven problem rešitev, ki je hitra, enostavna in – napačna". Vsak populist se tega še kako dobro zaveda, samo da postopno (z)briše iz zavesti zadnji, a kajpada ključni del te enačbe. In tako ostanejo samo še hitre, enostavne in povsem napačne rešitve, ki zahtevnih svetovnih problemov ne rešujejo, ampak jih ravno obratno – potencirajo. In nato na podlagi tega spet hitijo ponujati te iste recepte, kar za kolateralne množice običajno pomeni istočasno spuščanje po Dantejevih krogih pekla.

***

Z zadnjo Trumpovo avanturo v Iranu, ki nima ne začetka ne še bolj nujno potrebnega izhoda, je podobno. Premalo je zgolj reči, da je ameriško-izraelska operacija mednarodnopravno povsem nelegitimna (prav tako kot je ruska agresija na Ukrajino), saj je povsem jasno, da Trump & Co. za to ne bodo odgovarjali niti politično niti kako drugače. Ali pa recimo, da to ni nič novega, saj smo enostranskih in nelegitimnih ameriških vojaških posegov že vajeni in ni bilo nič drugače v Iraku, Afganistanu itd. Ne glede na vse podobnosti imamo opraviti z nečim novim – ameriški jastrebi so leta gradili narativ, prirejali dokaze in poskušali v iraško avanturo zvleči čim več zahodnih zaveznikov. Tudi Slovenijo. Legitimnost ali vsaj videz te je bil, kot kaže, pomemben. Pri Trumpu 2.0 je vse drugače, nobenih zavor, ne potrebuje nobene legitimnosti. Kaos je nova normalnost, enostavne in hitre rešitve pa sredstvo, kako jo doseči.

Imajo ZDA v ozadju te nove bližnjevzhodne epizode sploh kakšno strategijo? Ali pa gre zgolj za teater absurda, ki postaja vse bolj negledljiv in neprebavljiv? Namreč, v poskusih argumentiranja zadnjih ameriško-izraelskih napadov na Iran je toliko nesmisla, da se ga ne bi sramovali niti najbolj vidni umetniki ruskega absurdizma, enega od tokov avantgarde z začetka 20. stoletja. Trump bi namreč bil tako mirovnik kot svetovni šerif, nad katerim ni nikogar, razen njegove vesti (ne, niti Boga ne).

Po besedah visokih predstavnikov Trumpove administracije je bilo treba Iran napasti, sicer bi Iran napadel prvi; ali, še boljša različica, Iran bi odgovoril na napad Izraela in zato ga je bilo treba preventivno onesposobiti. Kje je v vsem tem zgodba izpred mesecev, da so ZDA in Izrael učinkovito uničili iranske jedrske objekte, ki posledično ne morejo predstavljati nobene grožnje v regiji? In tako naprej … Iskati logično posledično zaporedje v vsem tem je tako, kot bi brali grotesko ali znanstveno fantastiko z očmi književnega realizma. Ponovno, preprosto ne gre. Bodisi boste zaprli knjigo bodisi pa se vam bo zmešalo. Ampak v nasprotju s knjigo, ki jo lahko preprosto zapremo in odložimo na polico, da bo nabirala prah, pri svetovnih vojnah žal ne gre tako; razen če nismo vsi Eloni Muski. Imamo namreč samo en planet.

Mogoče pa ne gre niti za veliko ameriško strategijo niti za absurd, ampak za nekaj bistveno globljega, nezavednega. Kaj če Trump svojo manično željo po Nobelovi nagradi za mir svojevrstno projicira na način, ki mu je edino pristen – skozi vojno, in ga pri tem preprosto doleti usoda? Saj veste, podobno kot v znani orientalski prispodobi, ko bogat trgovec v Bagdadu pošlje svojega služabnika na tržnico po živila. Služabnik se kmalu vrne, ves bled: "Gospod, na tržnici me je v množici zadela neka ženska. Ko sem se obrnil, sem videl, da je to smrt. Grdo me je pogledala. Prosim, posodi mi konja, da pobegnem v Damask, kjer me ne bo našla." Trgovec mu posodi konja in služabnik odjaha čim hitreje. Nato gre trgovec sam na tržnico, najde smrt in jo vpraša: "Zakaj si prestrašila mojega služabnika in ga tako grdo pogledala?" Smrt odgovori: "To ni bil grd pogled, ampak le izraz začudenja, ko sem ga videla tukaj v Bagdadu, saj imam z njim danes zvečer dogovorjeno srečanje v Damasku." Je Trump ta isti služabnik, ki beži stran od vojne le zato, da jo (in sebe) vsakič znova sreča?

***

A težav z dojemanjem realnosti nimamo zgolj onstran Atlantika, čeprav bi si mnogi v Evropi to posmehljivo želeli verjeti. Duh časa je še kako prisoten tudi v EU in deželi na sončni strani Alp. Pred dnevi sem začudeno prebral o novem sporu med Francijo in Nemčijo okrog razvoja skupnega vojaškega lovca nove generacije, t. i. projekta FCAS, vrednega okroglih 100 milijard evrov. Saj veste, po vzoru uspešnega projekta Airbus ter v duhu evropske oborožitve, po možnosti z opremo Made in EU. Vse lepo in prav, a kaj, ko v Evropi, čim gre kaj narobe, na plano hitro privrejo nacionalizmi vseh vrst – zavedni in podzavestni.

Tako je tudi tu, saj sta naenkrat Nemčija in Francija ugotovili, da imata različne poglede na potrebe lastnih vojsk. Nastal je politični in industrijski konflikt, ki je hitro pripeljal do tega, da je Éric Trappier, izvršni direktor francoskega letalskega velikana Dassault Aviation, izjavil: "Če želijo [Nemci/Airbus] vse narediti sami, naj pač naredijo sami. Mi pa znamo narediti bojno letalo od A do Ž. To dokazujemo že več kot sedemdeset let. Imamo vse potrebno znanje in veščine." Trappierjev "naj pač naredijo sami" je tako postal tipičen primer tiste hitre in enostavne – a za Evropo dolgoročno povsem napačne – rešitve. Galski petelini so spregovorili: ne zahtevajo nič posebnega, razen ene "majhne" stvari – nadzora nad programom. Kajti prosto po Trappieru: "Pri vodenju ne bom sprejel, da trije sedimo za mizo in odločamo o vseh tehničnih rešitvah, ki so potrebne, da letalo poleti. Želim, da vodi najboljši atlet."

O tem, kdo je ta 'najboljši atlet' v igrah majhnih – kajti v današnjem svetu so tudi največje evropske države samostojno majhne –, se seveda ne sprašuje. To je javna skrivnost. Da o skupnem dobrem, enotnosti, enovitih programih in vseh drugih možnih deklariranih vrednotah EU sploh ne govorimo. Ko tole slišimo, se ni treba spraševati, ali smo se iz ruske agresije na Ukrajino ali Trumpovega projekta razdiranja EU karkoli naučili. Odgovor je na dlani, prosto po g. Trappieru.

***

In tako pridemo do Slovenije, ki je v ciljnem volilnem finišu. Resda globalne razmere in zunanja politika običajno ne odločajo o slovenskih vladah, partizansko-domobranski lajtmotiv ima pač večjo mobilizacijsko silo. A povsem mimo razpadajočega svetovnega reda le ne gre in tako je naveza Trump-Netanjahu poskrbela še za ščepec bolj dinamično volilno debato. Pri slednji je moč opaziti izjemno izrazito protislovnost, ki pa je, v duhu tradicije samoslepljenja ali utopičnega zanikanja realnosti, glavni politični akterji še kar ne (z)morejo prepoznati, kaj šele preseči.

Namreč, samo mazohist lahko uživa v tem, ko spremlja predstavnike slovenske desnice, kako se potijo in se poskušajo retorično izogniti jasni oznaki tega, kar počnejo Trump & Co. Pri tem jim seveda podoba zločinskega teokratskega režima iranskih ajatol vsekakor pride še kako prav, kajti mnogi bodo dejali – smrt tirana je le dobra novica. Širši kontekst – od Venezuele pa do groženj ozemeljski celovitosti EU zaradi Grenlandije – jih pri tem sploh posebej ne skrbi, argumentacija je preprosta: ZDA počno, kar pač lahko; koga briga, kaj si ena Slovenija ali Slovenci o tem mislimo, treba bo pač najti pot dialoga in z ZDA tako ali tako sodelovati. Zveni znano? Kaj pa Rusija, ki si zelo podobno kot Trump 2.0 predstavlja svoje interesne sfere, znotraj katerih lahko počne, karkoli se ji zahoče? In to v širši regiji, v katero sodi tudi Slovenija? Ah, no, prosim lepo, to pa je druga stvar. Rusija je star avtoritaren sovjetski stvor, Putin pa KGB-jevec, ki se je zakalkuliral v Ukrajini. Tam ga je treba tudi ustaviti. Trump? Ah, Trump je pač Trump – nepredvidljiv, ampak ZDA so pač ZDA.

A na levici – mogoče ne čisto vsi, ampak zelo, zelo mnogi – imajo podobno zagato. Na široko in zelo glasno (kar še ne pomeni, da tudi jasno) slišimo kritiko ZDA in Trumpa, bistveno bolj zadržano, potihoma in malo s figo v žepu pa spremljajo početje Putina, ki mu kar ni in ni dovolj … Ne ukrajinskega ozemlja ne svobode misli in izražanja niti ne skupka držav, ki se mu reče EU. In ki kar hrepeni po zgodovinskem revizionizmu, podobno kot Trump po svoji "mirovniški usodi". Ampak če so ZDA v tem taboru trdno usidrane kot "kapitalistični imperij", ki z vojaško silo ohranja hegemonijo, ima Rusija podobo sile, ki je antipod; ki mogoče že krši mednarodno pravo in zatira vse naokrog, ampak je zgodovinska protiutež ameriški hegemoniji in ji zato lahko marsikaj oprostimo. Saj vemo, Rusija je z agresijo na Ukrajino resda kršila mednarodno pravo, ampak … In ta tihi "ampak" je še kako zlovešče glasen.

***

Kaj nam torej preostane? Izhod iz vseh teh zagat je na dlani – dajmo najti še eno hitro, enostavno in povsem napačno rešitev.

 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta