Vsak pozna logiko nadarjenega vrtčevskega otroka: najti čim širši skupni imenovalec. Dve osebi, ki trdita nasprotno, naj se torej srečata na sredini. Zamisel, ki jo ponotranji večina osnovnošolcev, saj je to postalo bistvo šolskega sistema. Žal večina takšne ideje ne preseže. Omenjeni virus se po Sloveniji širi tudi zdaj, na srečo ne pretirano uspešno.
Ideja sama po sebi ni problematična, navsezadnje naj bi bilo bistvo sodobne družbe toleranca in medsebojno spoštovanje. Žal večina ljudi kot po tekočem traku meša ideji sodelovanja in spoštovanja. Se pravi, če imamo dve skrajnosti, je treba najti srednjo pot. Torej bi leta 1933 v skladu z evropskimi vrednotami v vladi morali sodelovati NSDAP in KPD. Do tega na srečo ni prišlo, a pojavlja se še eno vprašanje. Sta leva in desna politika res zrcalni podobi druga druge?
Odgovor je: ne. Zagovorniki takšnih idej zavestno pozabijo dejstvo, da so Hitlerja in druge skrajneže na oblast spuščali zmerni politiki. Ti so storili nekaj, česar glede na lastna stališča ne bi smeli. Določene akterje – komuniste (tudi socialdemokrate) – so izključili. Vidna so popolnoma očitna dvojna merila. A da zadostimo ideji sodelovanja zmernega dela obeh polov, se moramo najprej vprašati, v kakšni družbi sploh živimo. Ideja sodelovanja, ki je že sama po sebi problematična, bi lahko za silo delovala le, če bi obe veji tako imenovane zmerne politike res zastopali to, kar v teoriji zagovarjata.
A danes je tako, da je bila recimo Churchillova vojna vlada veliko bolj leva kot Starmerjev kabinet, ki se zdi kot razvodenela verzija thatcherizma. Po zlomu vzhodnega bloka ni prišlo do zgodovinske sprave, pač pa do premika celotne politične garniture na desno. Slovenija je tukaj nekoliko svoja zgodba, a o tem pozneje. Stranke, ki so bile levosredinske, so postale sredinske ali desnosredinske, desnosredinske desne, pojavila se je tudi skrajna desnica. Tudi levica. Zakaj nisem zapisal skrajna? Ker skrajne levice v Evropi ni. Obstajajo nišne stranke, a levih ekvivalentov strankam, kot sta FPÖ in AfD, ni. Je pa v Evropi zagotovo prišlo do označevanja strank t. i. levice za skrajno leve. Za to obstaja več razlogov, eden od njih je, da mora biti, če se desnica želi predstaviti kot zmerna, nekdo ekstremen.
Nikakor celotno današnje stanje ni krivda desnice, pač pa tudi ideja, ki so jo prakticirali politiki, kot so Gerhard Schroder, Blair, Clinton in podobni. Njihova logika se je na dolgi rok izkazala za napačno. Na obeh polih so namreč ljudje, ki zamerijo sodelovanje z nasprotniki, pa naj nam je to všeč ali ne. Zato so se pojavile leve stranke. Težava slednjih ni, da so leve, pač pa v tem, da si želijo spremeniti aktualni družbeni sistem. Desnica in del levice tega ne želi, zato poiščejo pomoč pri skrajnežih na desnici.
Zdaj smo prišli do najpomembnejšega dela. Zakaj sodelovanje z nasprotnim polom ni moralno dejanje?
Povedano preprosto: gre za izdajo načel. Če v kampanji rečeš eno in nato storiš drugo, postaneš neverodostojen. Na neki način izdaš volivce.
Vsakdo ljubi izdajo; naj bo levi ali desni. A sovraži izdajalca. Saj tisti, ki izda domovino, ni vreden zaupanja. Kaj torej preprečuje izdajalcu, da manever ponovi, ko se razmere spremenijo? Nič. O tem govorijo tudi najstarejši miti
Prišli pa smo tudi do slovenske zgodbe. In nečesa, o čemer se Slovenci v zadnjih tridesetih letih ne moremo zediniti. Je kolaboracija moralno dejanje? Ni. Če bi vsi razmišljali, da je, potem ne bi bilo odpora. To ne pomeni, da kolaborant med okupacijo ne more narediti moralnega dejanja. Lahko ga. Enako lahko odpornik v času okupacije ravna napačno. Gre za vojno stanje. A v principu, kot tudi iz zgodovine vemo, so bili tisti, ki so ravnali prav, tisti, ki so se zoperstavili agresorju.
Seveda je bilo po vojni storjenih precej krivic, a prišlo je do preprečitve uničenja slovenskega naroda in ne do zmage tistih, ki so želeli slovensko kulturo uničiti. Prav je, da obsodimo pobijanje nedolžnih. Danes žal številni namerno enačijo vse domobrance z nedolžnimi žrtvami.
Naj se tukaj navežemo na pojav izdaje same. Vsakdo ljubi izdajo; naj bo levi ali desni. A sovraži izdajalca. Saj tisti, ki izda domovino, ni vreden zaupanja. Kaj torej preprečuje izdajalcu, da manever ponovi, ko se razmere spremenijo? Nič. O tem govorijo tudi najstarejši miti.
Edenod najboljših primerov izdajalca (oz. izdajalke) v izročilu je Rimljanka po imenu Tarpeja. Ta je izdala rodno mesto, ki je bilo pravkar ustanovljeno, da se je lahko materialno okoristila. Sabinci, ki so z njeno pomočjo vdrli v Rim, so sicer izpolnili svoj del dogovora. Prejela je srebrne zapestnice, po katerih je hrepenela, a so jo nato zdrobili s ščiti. Vedeli so, da bi svoje dejanje slejkoprej ponovila. Zato so v Rimu tudi kraj njene smrti poimenovali Tarpejske pečine. Z njih so v smrt metali izdajalce.
Tukaj je pomembno poudariti tudi, da ni pretirano pomembno, kaj je Tarpeja v resnici mislila. Pomembno je, kaj je storila. Škoda, da Leon Rupnik ni bolje poznal zgodovine.
Zakaj pišem o tem? Zato, da bi videli, kaj vse je del evropske identitete. Tudi negativni liki in negativne prakse. Trapeje, Rupniki, Hitlerji, Mussoliniji so del naše identitete. To ne pomeni, da moramo biti na njihova dejanja ponosni. A ta dejanja so sooblikovala našo celino. Evropske vrednote morajo temeljiti na kritičnem ovrednotenju teh dejanj, ne pa na njihovem opravičevanju. Če stvar prestavimo na osebno raven: sprijazniti se je treba, da so negativna čustva, kot so zavist, jeza, pohlep (in še bi lahko naštevali), del nas, a kot osebe ne bomo napredovali, ker si to le priznamo, pač pa s prizadevanjem, da ne vplivajo na naše delovanje. Če pa do tega že pride, na to ne smemo biti ponosni.
Na našo srečo se resnica o zgodovini vselej pokaže, tako ali drugače. Da bi skrajneži prišli na oblast, morajo iznajti simbolni oz. ikonografski red, ki legitimira njihovo vladavino. Hitler je iz mevže postal vojni heroj, münchenski puč predpodoba zmage nacistov na volitvah, Stalin je priključitev pribaltskih držav prikazal kot “prošnjo”.
A resnica vselej najde pot na površje. Lahko traja desetletja ali stoletja, a laži so vselej šteti dnevi. Kar ostane, je resnica.
Vsako govorjenje o spravi širom Evrope je zdaj popolnoma irelevantno. Iz mnogih razlogov. Eden izmed najpomembnejših je ta, da se sprava lahko doseže – v praksi, med ljudmi, ki so izkusili spor. Za naslednje generacije gre bolj za stvar opredelitve, kar je sicer zapleteno, saj je takšna opredelitev povezana z zgodovinsko-kulturno-moralnim kompasom, ki izhaja iz odnosa do določene težave. Predvsem pa je bila nekakšna sprava vsaj na Slovenskem že dosežena v povojnih letih, vsaj v praksi, ko so povojne generacije izgube predelale pri sebi. Nova ideja o spravi se je začela pojavljati ob koncu osemdesetih let, a na napačen način – s pogrevanjem tem in z demonizacijo polpretekle zgodovine. Na ozemlju nekdanjega vzhodnega bloka so bile iz oblasti vržene komunistične partije, ki so sicer vladale na popolnoma nesofisticiran način, češ kar storimo, je prav - in kritika ni dovoljena. A nove politične elite so
morale za legitimizacijo svoje vladavine iznajti nov simbolni red, ki je, kot zgoraj zapisano, pomenil tudi alternativno zgodovino.
Kar pa ni način sprave. Nekaj je opravičilo za napake, drugo pa (milo rečeno) laganje in zavajanje ter netenje konfliktov, ki je vir polarizacije. Zato očitanje levici, da je kriva za slednje, ni na mestu.
Bistvo sodobne Evrope je tudi ohranjanje evropske kulturne dediščine, torej evropskih vrednot, ki pa nikakor niso popolnoma “statične”. Kvečjemu gre za zmes prvin, ki so se tukaj rodile ali bile prinesene ali uvožene od drugod, Evropejci pa so jih ponotranjili. Enega najboljših primerov predstavlja vrhunec rimskega kiparstva, Ara Pacis. Ta je prav rimske korenine povezal s tujino. Slednja ni evropska, saj je mitološki praoče Rimljanov Enej prihajal iz Male Azije. To Rimljanov, ki so bili v mnogih pogledih precej zadržani do marsičesa tujega, ni pretirano motilo, saj so za razliko od mnogih danes razumeli, da medkulturni vplivi niso nujno negativni. Seveda obstajajo odkloni.
V antičnem Rimu smo lahko videli pestro paleto različnih verstev in kultur, ki so mirno sobivale, kar je obogatilo kulturo in nam zapustilo vrhunske umetniške stvaritve.
Ko potegnem črto pod vse zapisano, se mi zdi, da je edina mogoča politična širina, na kateri lahko (danes) utemeljimo evropske vrednote, antifašizem.
