Knjigarna, v kateri bodo knjige?

Letos bo na primer minilo sto let od rojstva Franceta Štiglica, režiserja prvega slovenskega celovečernega zvočnega igranega filma Na svoji zemlji in potem še marsikaterega legendarnega, vendar pri drugih umetnostih ne iščemo najvišjih, in tudi če jih, jih ne slavimo tako kot literate. Globalno spomeničarstvo pa bo letos verjetno najbolj spodbudila 500. obletnica smrti Leonarda da Vincija. Gužva pred Mono Lizo bo še hujša, se bojim.
Še pred potencialnim Kosovelovim letom bomo imeli v Sloveniji drugič evropsko prestolnico kulture, leta 2025. Letos še ne bomo vedeli, katero mesto bo nosilo ta "laskavi naziv", ker pa bomo to izvedeli naslednje leto, morajo do letošnje jeseni pripraviti resno kandidaturo. Po do sedaj znanih podatkih jo pripravljajo Lendava, Nova Gorica, Ljubljana in Kranj. Na zadnjih lokalnih volitvah so tri od teh mest dobila nove župane in se morda zdaj programske ekipe še trudijo za njihovo naklonjenost. Ljubljana jo je ohranila, ampak ker se je v zadnjem desetletju kulturnih prestolnic uspelo na to mesto prebiti samo glavnim mestom treh baltskih držav, jo najbrž čakajo kakšne druge ovire. Vendar bo za ugibanja res še veliko časa.

Maribor, ki je prestolnico že imel, je dobil župana, ki se mu v predvolilnem boju ni zdelo nepotrebno dobiti podpore kulturnikov. Po mestu se je sprehodil s Prešernovim nagrajencem Andrejem Brvarjem, v prvih vrstah je bila tudi Zora A. Jurič, zaradi česar je izgubila podporo bivšega župana pri ohranitvi "Jančarjeve trafike". Tako ali tako pa je veljal za kandidata arhitektov, ki so se prebili tudi v mestni svet. Kaj bo to pomenilo za mesto, bomo videli verjetno zelo hitro v novem letu. Zlahka si predstavljamo, da si Saša Arsenovič predstavlja, da bi bilo mariborsko mestno jedro tako atraktivno, kot je postalo ljubljansko pod Jankovićem in arhitekti iz njegovega štaba, da že vidi trume turistov in dobro situiranih meščanov, ki v mestu z lepimi fasadami jejo, pijejo in spijo ... Upajmo, da čim prej - čeprav zanesljivo še ne letos - hodijo tudi v novo knjižnico (vsaj to so, in to na Rotovškem trgu, obljubili prav vsi kandidati in kandidatke za župane) in v novo umetnostno galerijo ... Že letos pa bi morali dobiti kak cenejši infrastrukturni projekt, predvsem kakršnokoli že stabilno varianto art kina. Slišati je tudi, da se nekomercialni založniki s sedežem v Mariboru že dogovarjajo za knjigarno, ki bo res knjigarna in ne trgovina z uspešnicami in mešanim blagom. To se mi zdi - zlasti po tem, ko je v letu 2018 Mladinska knjiga uničila desetletja najboljšo knjigarno v mestu - res spodbudno, četudi si drznem pripomniti, da bi se lahko imenovala Košarjeva knjigarna (po legendarnem uredniku Založbe Obzorja Jožetu Košarju, ki je v Mariboru v svinčenih časih izdajal vse najboljše, česar v Ljubljani niso upali ali znali videti) in ne knjigarna Severni sij. (Zelo cenim Draga Jančarja, ampak a ne bo imel že trafike?) In seveda pričakujemo letos čim prej začetek uresničevanja ključnih zavez iz doslej mrtvega lokalnega programa za kulturo, najprej čim prej objavljene in čim prej odločene letne razpise. Saj to pa ja niso prehuda pričakovanja?