Barbara Gavez Volčjak
Bistvo Maribora naj bi bilo zajeto v nazivu, ki ga nosi, in teh niti ni tako malo. Je mesto najstarejše trte na svetu, univerzitetno mesto, pesnik Andrej Brvar ga je v svoji knjigi poimenoval mesto spodrezanih korenin, sociologa dr. Miran Lavrič in dr. Andrej Naterer pa sta svojo predlani izdano študijo družbenega profila Maribora v začetku 21. stoletja naslovila Mesto neizpolnjenih pričakovanj. Župan Aleksander Saša Arsenovič je pred kratkim javno povedal, da z ekipo išče nov slogan za mesto, in s tem posredno prispeval k pričujočemu članku. Kaj je torej Maribor, kakšni smo njegovi prebivalci in kaj hočemo doseči?
Na prvem mestu preživetje
Dr. Andrej Naterer poudarja, da Maribor zaradi razmeroma težke pretekle in polpretekle zgodovine trpi veliko ekonomsko, socialno in emocionalno škodo. Kljub številnim izjemnim potencialom se ne zmore gospodarsko pobrati, med prebivalci pa prevladujejo preživetvene vrednote, zaradi katerih se zapirajo v ožje socialne kroge in se bojijo vsakršne spremembe, tudi tiste, ki bi lahko prinesla izboljšanje trenutnega položaja. Toda v svojem bistvu so Mariborčani po njegovem prepričanju radostni, delovni in solidarni. "Zraven naravnih in gospodarskih danosti mesta je to eden od pomembnih potencialov. Maribor bo preživel samo s pogledom naprej, kar nujno vključuje tudi aktivacijo človeškega potenciala. Treba je prepoznati, da nekdanji Maribor ne obstaja več in da tovrstna revitalizacija, na primer kot industrijsko mesto, ni več mogoča predvsem zaradi globalizacije in trendov, ki so zunaj našega nadzora. Za revitalizacijo se mora preusmeriti, kot so storila druga postindustrijska mesta, na primer Chicago ali Manchester. Maribor potrebuje generalno odpiranje in povezovanje navzven v ekonomskem, socialnem in kulturnem smislu. V zadnjih letih se je na tem področju sicer zgodilo veliko pozitivnih premikov, vendar je v mestu še vedno veliko strahu, na primer pred Magno (pa čeprav prinaša nove zaposlitve), Kitajci (pa čeprav gre samo za turiste) in džamijo (pa čeprav je pomemben delež Mariborčanov hkrati tudi muslimanov in jim kolektivno odrekamo tisto, kar je vsem katolikom vedno dostopno)."
Sloves industrijskega mesta je danes le še kulturna dediščina, h kateri pa se vedno znova in vedno pogosteje vračamo, se strinja mag. Maja Pegan iz Društva Hiša!, ki se poklicno ukvarja tudi z rabo javnega prostora in neposredno zaznava razmišljanje meščanov. Ljudje so po njenem mnenju tisti, ki dajejo vzdušje mestu, in Maribor se kaže z različnimi obrazi. "Mariborčani imamo zelo radi svoje mesto in smo zelo ponosni nanj. Obenem pa je zelo razširjeno tudi povsem nasprotno prepričanje, namreč, da v mestu nič ni v redu. Do njega imamo torej bipolaren odnos. Tega ne dojemam kot paradoks, temveč kot realnost. Poleg tega Maribor vsake toliko s čim preseneti. V zgodovini je bil zelo multikulturno mesto, kar je posledica njegove lege. V 90. letih smo veljali tudi za mesto alternative, postali smo generator novih idej. Kar je bilo prav tako presenečenje," našteva Peganova. Zato se ji zdi vprašanje, kaj je identiteta mesta, zelo kompleksno, vsekakor pa mora izhajati iz prebivalcev.
Župan najbrž že vidi, kje je preboj
"Ko sem leta 1990 kandidirala za predsednico skupščine mesta Maribor (šest mariborskih občin se je namreč pred tem združilo v mestno občino), sem šla na volitve s programom, ki se je imenoval Maribor – mesto znanja in ustvarjalnosti. Pred tem je bil Maribor močno industrijsko mesto, ampak že v času moje kandidature je bilo jasno, da na tem področju ni prihodnosti. Moja namera je bila voditi mesto tako, da se bosta znanje in ustvarjalnost izrazila še bolj kot nekatera druga področja.
Kot predsednica skupščine nisem imela izvršne oblasti kot vsi župani za menoj, mestni proračun je bil v rokah izvršnega sveta, ki ga je vodil Anton Rous. Vemo, da je proračun bolj ali manj določen in vanj ni mogoče preveč posegati. Toda če ima župan vizijo, je možno tudi v okviru proračuna bolj podpreti določene projekte, ki so skladni s sloganom. In ker sem trdila, da sem na volitvah dobila podporo volivcev prav zaradi programa, sem izposlovala nekaj proračunskih sredstev, ki so jih nato poimenovali županjin sklad. Iz njega smo financirali tiste, ki znajo, zmorejo in hočejo več. Nekateri so mi to sicer očitali, češ da skrbim samo za tiste, ki zmorejo več, na druge pa pozabljam. Med letoma 1990 in 1994 so bile v Mariboru že vidne socialne stiske. Odgovarjala sem jim, da bodo samo tisti, ki zmorejo več, lahko poskrbeli še za druge.
Podpora znanju in ustvarjalnosti se je kazala v številnih konkretnih projektih. Prizadevala sem si za zgodnje učenje tujega jezika, zato smo učitelje tujih jezikov pošiljali na izpopolnjevanje v dežele, kjer se uporablja jezik, ki so ga poučevali. Mladi se morajo tujega jezika naučiti čim bolje, da lahko v njem berejo tudi strokovno literaturo, ki izhaja po svetu. V duhu slogana Mesto znanja in ustvarjalnosti smo razširili tudi gibanje Mladi za napredek Maribora, s katerim smo osnovnošolcem in dijakom približali metodologijo raziskovalnega dela, ki je zelo pomembna pri nadaljevanju študija na univerzi. V koncept slogana je sodil tudi projekt Maribor 2000, ki ga je vodil podpredsednik izvršnega sveta dr. Franci Čuš. Posledica vseh teh prizadevanj je bila, da je tedanja mariborska mestna skupščina sprejela sklep, da podeli Mariboru naziv Univerzitetno mesto. To ni pomenilo zgolj mesta, ki ima univerzo, temveč je naziv poudarjal, da bo razvoj mesta temeljil na tem, kar univerza predstavlja: kakovostno izobraževanje, raziskovanje in inovacije. In naziv Univerzitetno mesto ni nastal čez noč, ampak se je gradil postopoma. Iz višjih in visokih šol so nastajale fakultete, ki so ob pedagoški dejavnosti poudarjale tudi raziskovalno. Pomemben korak je bila tudi pogodba, s katero je mesto Maribor preneslo na univerzo lastništvo stavbe na Slomškovem trgu, v kateri je danes rektorat. Naziv Univerzitetno mesto bi še danes morali bolj poudarjati in uporabljati ob vseh priložnostih. Ni samo zveneča reklama, še vedno je uradni naziv mesta in nosimo ga edini v Sloveniji. V njem se kaže skrb za znanje in ustvarjalnost, katere najznačilnejši simbol je prav univerza. Seveda pa je treba razmisliti, ali Maribor še vedno stavi na znanje in ustvarjalnost in ali zna izkoristiti svoj intelektualni potencial.
Povsem druge vrste pa so slogani, ki temeljijo na tradiciji. Tak je denimo mesto najstarejše trte na svetu, ki bi ga po mojem tudi lahko uporabljali pogosteje, saj izhaja iz simbolike, ki je za mesto pomembna. Navsezadnje pa mesto nosi tudi naziv evropska prestolnica kulture.
Menim, da mora slogan v prvi vrsti odražati namero, ki jo ima vodstvo mesta, torej župan. Kandidat za župana gre z nekim sloganom že na volitve in ga nato realizira med svojim mandatom ali kasneje ugotovi, kakšne so možnosti, in najde slogan, ki ga podpirajo projekti. Sedanji mariborski župan po skoraj dveh letih mandata najbrž že vidi, kje bi Maribor lahko naredil več, našel preboj, ki ga potrebuje. Seveda pa je za dolgoročni razvoj mesta pomembno, da dobri župani ostanejo na čelu mesta daljše obdobje."
Magdalena Tovornik, nekdanja predsednica mestne skupščine in letošnja častna občanka Maribora
Skoraj identično je razmišljanje Matjaža Keka, namreč, da morajo identiteto mesta vzpostaviti ljudje, ki živijo v njem. "Projekti brez vsebine ne morejo zaživeti. Kaj nam pomagajo asfaltirane kolesarske steze, če nimamo koles," se Kek izrazi s prispodobo. "Toda Mariborčanke in Mariborčani smo včasih preveč pasivni. Ni dovolj, da imamo Borštnikovo srečanje, Zlato lisico, Lent, NK Maribor ali Poštno ulico, pozornost je treba posvetiti tudi manjšim stvarem. Vsak posameznik mora na svojem področju prispevati k identiteti mesta. Veliko meščanov je, ki so dali in dajejo pečat mestu in državi, kar nam kaže, da se da nekaj narediti. Le svoje znanje moramo uporabiti, predvsem pa si moramo zaupati in spoštovati drug drugega. In če bomo v mestu zadovoljni njegovi prebivalci, se bodo tudi vsebine, ki jih zdaj nekje iščemo, pojavile same od sebe."
Tudi kreativec Nenad Cizl meni, da mesto potrebuje točko identifikacije, ki bi mu dala težo v Sloveniji, Evropi in svetu. S prenovo Glavnega trga se je po njegovem mnenju pokazalo, da se iz mesta da nekaj narediti, zato je prav, da se iskanju identitete posveti čas za premislek. Potem pa jo je treba tudi skomunicirati, da se bodo ljudje z njo poistovetili, jo vzeli za svojo. "Sam trenutno menim, da je identiteta rahlo izgubljena. Zmeraj smo se definirali kot 'veseli Štajerci', vedno dobre volje, toplega srca in odprtega duha. Bojim se, da nam je tega zanosa zmanjkalo, vendar bi na tem še vedno morali graditi. Kjerkoli se srečata Mariborčana, se pozdravita kot rojaka, medtem ko se mi to za prebivalce drugih slovenskih mest ne zdi značilno. Kar nekaj nas je, ki smo imeli priložnost delati v Ljubljani ali kje drugje, pa nas močno vleče nazaj. Ta privlačnost mesta mora imeti neko osnovo, korenine. Vodstvo mesta pa mora najti energijo in narediti poteze, ki lahko to trenutno oslabljeno silo znova okrepijo," meni Cizl.
Skejter in reper Iztok Šumatič meni, da ima Maribor ogromno različnih identitet: "Skrivnost potencialnega uspeha se mi zdi ravno v povezovanju njegovih identitet (kjer je to smotrno in izvedljivo). Le v sinergiji bo nastala kakovostna ponudba, s katero lahko Maribor skozi različne pore prodre v svet. Za to so nujne zdrava komunikacija, odprtost, širina in predvsem sposobnost vodilnih na občini, ki bi morali pozorno prisluhniti vsaki pobudi za razvoj Maribora, pa najsi bo to kulturni, športni, kulinarični ali neki čisto tretji dogodek, in pri tem ustrezno podpreti tiste, ki mesto razvijajo na mikro in makro ravneh." In dodaja: "Našo delno, semi-vaško zaplankanost in malomeščanske egotripe ter z njimi povezane indiferentne prepire in kvazi pametovanja bi morali preseči z združevanjem in odprtim pogledom čez Trojane (ali Meljski hrib) ter se strateško in profesionalno usmeriti v predstavljanje našega - res čudovitega - mesta svetu."
Smo na dobri poti
"Lewis Mumford je nekoč napisal, da so se mesta razvila predvsem kot kraji zbiranja ljudi zaradi različnih vzgibov – od duhovnih spodbud do trgovanja. Na odnose v mestih pomembno vplivajo grajeno okolje, način ureditve urbanega prostora, krajinska arhitektura, komunalne razmere. Pomembna so družbena, demografska, gospodarska in politična razmerja. Razpoloženje krojijo karizmatične osebnosti, a tudi espri vsakokratne vsakdanjosti. Mesta se razvijajo, spreminjajo, doživljajo obdobja rasti in obdobja mirovanja, včasih tudi obdobja nazadovanja. Močno jih zaznamujejo velike družbene prelomnice, ki pretrgajo naravno kontinuiteto v njihovem razvoju. Preplet teh in drugih dejavnikov oblikuje njihovo identiteto.
Razmislek o ustvarjanju identitete mesta je v tej luči pravzaprav predvsem razmislek o njegovem urejanju, in to seveda ne samo v fizičnem smislu. Identiteta je tisto, kar nastaja skoraj kot stranski učinek, kot posledica. Česar neposredno ni mogoče ne določiti ne graditi. Ko razmišljam o mestu v preteklosti in sodobnosti, se mi vedno znova jasno izrisuje: identitet je več. Mesto je bilo, je in bo – pisano, raznoliko in večplastno. Ima vrhove, dno in najširšo plast nekje vmes. Vsak delček te pisane palete je vreden opazovanja, pozornosti in tudi spoštovanja. Mesto, v katerem bi živeli drug drugemu podobni posamezniki in enovite skupnosti, ki bi jih lahko povzeli v enotnem opisu ali jim določili skupni imenovalec, ni samo utopija, bilo bi tudi precej dolgočasno. In ker tako duh mesta kot identiteta njegovih meščanov nikoli nista nekaj preprosto ulovljivega, je ambicija obuditi nekdanjo ali ustvariti neko novo enovito identiteto prej ko ne neuresničljiva.
Pomembno se mi zdi predvsem mesto spoznavati v vsej njegovi pisanosti, s spoštovanjem do raznolikosti. Spodbujati njegova ustvarjalna, duhovna, poslovna in sploh vsakršna kipenja, hkrati pa poznati, razumeti, spoštovati in podpreti tudi dele njegovih manj ambicioznih obstajanj. Urejati mesto iz teh spoznanj. Z vključujočim, pozornim in dobronamernim urejanjem se bo organsko oblikovala tudi identiteta. Ne ena, več njih, različnih.
Mislim, da smo pravzaprav na dobri poti."
Dr. Jerneja Ferlež, etnologinja in bibliotekarka
Koga želimo pritegniti v mesto?
Postavlja se vprašanje, zakaj sploh iskati identiteto mesta. Ljudje, ki živimo v njem, je pravzaprav ne potrebujemo. Zadostuje nam, da živimo v urejenem okolju, kjer delujejo javne službe in infrastruktura, kjer so zadovoljene naše fizične in duhovne potrebe. Toda Maribor trenutno ne zadovoljuje vseh potreb svojih prebivalcev, kaj šele, da bi pritegnil investitorje v nova delovna mesta ali turiste. Slednji morajo občutiti identiteto kraja, ki ga obiščejo, meni strokovnjakinja za turizem mag. Helena Cvikl: "Če govorimo o veselih Štajercih, potem mora turist vesele Štajerce videti in se z njimi veseliti, sicer nastane razkorak med obljubo in doživetjem, ki se bo hitro odrazil v negativnih komentarjih na družbenih omrežjih. Če govorimo o bogati kulturni dediščini, mora ta omogočati bogato dediščinsko izkušnjo, ki jo moramo turistu prezentirati na dinamičen način." Cviklova meni, da se v Mariboru v zadnjih letih čutijo melanholija, stihija, pesimizem, to pa ne spodbuja razvoja, ampak vodi v stagnacijo. "Čas je torej za spremembe. Bojim pa se, da se spremembe dogajajo le na deklarativni ravni, torej pri odgovornih za razvoj turizma (in Maribora), premalo pa je posluha za stroko in vsebino. Verjeti je treba stroki, da je vsak življenjski utrip, prebivalec, skoraj vsaka infrastruktura lahko atraktiven turistični vir, ampak dokler tega vira ne oblikujemo v turistično doživetje, ne bomo ustvarjali prihodov in ne turistične potrošnje. Bomo zgolj in samo destinacija, ki je na listi turista takrat, ko nima ideje, kje bi dopustoval oziroma kam bi odšel za vikend."
Slogan mesta bi vsaj za nekaj časa moral biti Dobrodošli v Mariboru! Vem, zveni nezačinjeno, marketinško nejasno in politično premalo udarno. Je pa po mojem mnenju resnično
Tudi Nenad Cizl pravi, da mora strategijo mesta daljši čas soustvarjati tim strokovnjakov z različnih področij, denimo sociologov, psihologov, ne pa oblikovalec v oglaševalski agenciji, ki mora v čim krajšem roku izpolniti naročilo. Pravzaprav podobno idejo delijo vsi naši sogovorniki: identiteta mesta mora izhajati iz dogajanja v njem, ki ga pomembno soustvarjajo prebivalci. Na identiteti pa mora temeljiti slogan, s katerim se mesto predstavlja navzven. Ali kot sklene svoje razmišljanje Andrej Naterer: "Slogan mesta bi vsaj za nekaj časa moral biti Dobrodošli v Mariboru! Vem, zveni nezačinjeno, marketinško nejasno in politično premalo udarno. Je pa po mojem mnenju resnično. Da bi slogan zaživel, bi ga bilo treba najprej razdelati v vizijo mesta (kaj so elementi naše dobrodošlice), potem v akcijski načrt (kako bomo dobrodošlico pokazali) in potem operativni načrt (kako bomo dobrodošlico prevedli v akcijo in postali odprti)." Zveni tako preprosto, kajne?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
