Matej Grošelj
Svetlana Makarovič. Letnik 1939, Maribor. Vsestranska umetnica, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Napisala je več kot 300 knjižnih del in bila večkrat nagrajena. Čeprav so njena ciljna publika predvsem odrasli, je z vrsto literarnih uspešnic za najmlajše (Sapramiška, Maček Muri, Sovica Oka, Pekarna Mišmaš …) zaznamovala in polepšala otroštvo številnih slovenskih generacij.
Življenja Svetlane Makarovič ni mogoče zreducirati samo na eno vlogo. Med drugim je zaslovela kot pesnica, pisateljica, gledališka igralka, šansonjerka, dramatičarka, javna intelektualka. Velja za neizprosno vest slovenske kulturne scene. Kot figura roba nikakor ne olepšuje sveta, ampak ga brezkompromisno razgalja. Kot etično ostra osebnost velja za eno od najbolj samosvojih umetnic. V svojih delih ne ponuja utehe, ampak kruto soočenje, saj bralca pripelje do točke, ki ni vedno prijetna. Kritična je do malomeščanstva, cerkvenih oblasti, nacionalizmov. Kot javna osebnost vedno nastopa neposredno. Ker se ne ustraši konflikta, je dosledno kritična do avtoritet, ki svojo kariero gradijo na moči. Kot kontroverzna ženska pri marsikomu vzbuja nelagodje. Njene besede bolijo, ker so predvsem resnične.
Če bi nevoščljivost gorela, bi bila v nedeljo vsa Slovenija v plamenih. Ampak nevoščljivost ne gori, ker je mokra in sluzasta
V ta kontekst sodi tudi njena pikra izjava pred lanskim referendumom o izjemnih pokojninah za naše najboljše umetnike, ki kandidira za bob leta. Izrekla je metaforo, ki je ponazarjala oster kulturni boj v naelektrenem družbenem ozračju. Na svoj način je pozivala k budnosti. To je njena značilnost, saj se nikoli ni uklanjala pričakovanjem v družbi. Politično desnico je večkrat razburila z rdečo zvezdo, ki jo rada izpostavi in označuje kot moralni simbol.
